3 vprašanja: Goran Vojnović
Goran Vojnović (1980) se po več letih vrača z romanom Šum češnje, v njegovo središče pa je postavil prevajalko Oljo, hčerko bosanskih staršev, ki so se iz balkanske vojne umaknili v Ljubljano ter naprej na Dunaj, kjer si skuša zdaj ona ustvariti življenje s svojim sinom, potem pa tu spozna gostujočega profesorja, Berlinčana Gerharda, in njeno srce vztrepeta.
Goran Vojnović
Šum češnje
Goga, 2026, t. v., 304 str., 29,90 €, JAK
Bukla: Vaš novi roman je – po mojem mnenju – po eni strani najbolj mednarodno zastavljen, po drugi pa najbolj intimističen. Je to načrtna odločitev ali notranja ustvarjalna težnja?
Vojnović: V literaturi sem res težko preračunljiv, še posebej če roman nastaja več let. V resnici kot pisatelj vedno bolj sledim notranjim težnjam in jih šele naknadno racionaliziram. In če skušam racionalizirati mednarodnost tega romana, bi rekel, da morda bolj kot o otroštvu ali odraščanju govori o odraslosti, starševstvu, ločitvah in novih začetkih ter da se je zato kar sam postavil v mednarodno okolje, v katerem se je odvil tudi velik del moje odraslosti. Naključje je sicer hotelo, da sem roman pred leti začel pisati prav v Berlinu, a je bil eden njegovih glavnih junakov že dolgo pred tem Berlinčan.
Bukla: V Šumu češnje tematizirate tako balkansko vojno kot padec Berlinskega zidu. Se bodo po vašem mnenju vzhodnjaki in Balkanci sploh kdaj lahko izkopali iz preživetih travm, ki se (v vašem romanu) selijo v drugo in tudi tretjo generacijo?
Vojnović: Dovolj je pogledati nedavno zmago skrajno desne stranke AfD na deželnih volitvah v vzhodni Nemčiji ali pa poveličevanje vojnega zločinca Ratka Mladića ob njegovi smrti v Republiki Srbski in Srbiji, da vidimo, kako pretekle travme še vedno, če ne kar vedno bolj, določajo našo sedanjost. Poglaviten razlog po mojem tiči v tem, da tako na zasebni kot na družbeni ravni nismo sposobni sprejeti sebe in svoje preteklosti, svojih grehov. In ker se ne zmoremo pogledati v ogledalo in biti to, kar smo, se zatekamo k fantazmam, k lažnim krivcem ali lažnim herojem. Tu je sicer zanimiv paradoks. Krivde, ki je v temelju krščanske vere, večina ljudi, tako vernih kot nevernih, ne prenese in se ji zato na vse možne načine izmika.
Bukla: Kje na diagonali Split–Knin–Sarajevo–Zagreb–Ljubljana–Dunaj–Berlin, kjer se odvija roman, se najbolje počutite in kje se najbolj vidite v prihodnosti?
Vojnović: Ta diagonala je razpoka med zahodom in vzhodom. To ni meja, temveč je razpoka, ki se po mojem vse bolj širi in poglablja. Moj ljubljanski dom leži na tej razpoki in včasih se mi zdi, da sta tako zahod kot vzhod od nas precej oddaljena. A sam se tu dobro počutim. Videl sem dovolj sveta, da znam ceniti to, kar imam. Predvsem pa sem kot nekdo, ki se ukvarja s premišljevanjem naše travmatične preteklosti, srhljive sedanjosti in skrajno negotove prihodnost, hvaležen za to, da lahko vse to tudi odmislim, če hočem. Pa četudi le za konec tedna ali za en večer. Na svetu na žalost ni prav veliko krajev, kjer je to mogoče.