3 vprašanja: Igor Karlovšek
Igor Karlovšek (1958) je po poklicu pravnik, poznamo pa ga predvsem kot ustvarjalca leposlovnih del za odrasle in mlade (sam pravi, da so njegova dela medgeneracijska) ter pisca filmskih scenarijev. V romanu Tujka spremljamo Urško in Anžeta, gimnazijca, ki ju življenje postavi na prag odraslosti prej kot njune vrstnike. Njuna (ljubezenska) zgodba odpira vprašanje, kaj pomeni zares počutiti se doma.
Igor Karlovšek
Tujka
Miš, zbirka Z(o)renja+, 2026, t. v., 212 str., 34,95 €
Bukla: V svoji priljubljeni mladinski sagi Ognjeni trije nas popeljete v preteklost, prav tako v svojem zadnjem romanu za odrasle Anatomija želje. V Tujki pa pogledamo v prihodnost oziroma v eno od različic, kakšna bi ta lahko bila … Od tam prihaja Urška, ki se znajde v našem času, in tu spozna Anžeta. Od kod ideja, da bi združili junaka iz dveh različnih časov? Kaj ju druži kljub časovni oddaljenosti?
Karlovšek: Tujka je opomin, da se lahko vsak od nas znajde v položaju, ko je čisto sam in ga okolica ne bi sprejela, če bi vedela, od kod izvira. Ljudje smo bojeviti, ko gre za »naše«, pa naj bodo to dom, zemlja, hrana, ženske ali moški. To branimo pred tujci, pred priseljenci, pred »nevarnostjo« z vzhoda ali juga. Če bi pisal o prebežnici iz npr. Jemna, bi roman hitro dobil kakšen minus, zato sem glavno junakinjo pripeljal kot tujko od tu. Tudi ona je Ljubljančanka, ampak ne čisto prava. In tak šovinistični pogled se nam vrne, ko Urškini starši na Anžeta lepijo pridevnike, kot jih mi prebežnikom, ki bežijo iz groznih razmer v »obljubljene dežele«. Končno mi, ki smo »nekaj več«, dobimo enako grdo oznako, kot jo sami delimo manj srečnim od sebe.
Bukla: Čeprav je tujka iz naslova Urška, pa je na nek način tujec v tem svetu tudi Anže, ki ga kličejo Tihi, saj se vedno drži bolj zase in se nekako ne zna vklopiti med svoje vrstnike. V romanu oba iščeta svoje mesto – kaj bi izluščili kot tisto ključno, kar potrebujemo, da se udomačimo v svetu?
Karlovšek: Tujka je ljubezenska zgodba, ker je ljubezen edino univerzalno čustvo, ki povezuje. Kemija med Anžetom in Urško izvira iz enakih občutij in enako slabih odzivov, ki sta jih deležna od okolice. Pretekle, sedanje in prihodnje. Njuna ljubezenska zveza je klic, da bodimo strpnejši in sočutnejši do drugačnih.
Bukla: Po poklicu ste pravnik, ustvarjali ste filmske scenarije in kriminalne romane, zadnje čase pa vas poznamo predvsem kot mladinskega pisatelja – zakaj prav zgodbe za mladino?
Karlovšek: Ne ločujem pisanja glede na leta. Recimo, da pišem medgeneracijsko literaturo. Moje misli veljajo vsem. Teci, Plezalca ter Petra in Petro berejo vsi, prepričan pa sem, da bo tudi naslednji »mladinski« roman, ki bo izšel oktobra, imel vsaj toliko odraslih bralcev kot mladih. Gimnazijec je bil roman za odrasle, nominiran za kresnika in nato nagrajen z večernico. Zdaj se takšen preskok ne more zgoditi, ker žirije preverjajo, kaj je mladinska in kaj odrasla literatura; meni se ta delitev zdi neživljenjska. Vrednote v vseh mojih delih so univerzalne. Poudarjam sočutje, razumevanje, ljubezen, pomoč, vse, kar je v nas lepega in dragocenega.