3 vprašanja: Iza Strehar
Iza Strehar je že uveljavljena scenaristka celovečernih filmov, kot sta denimo Prasica, slabšalni izraz za žensko (2021) in Zemljo krast (2025), zdaj pa se predstavlja še s svojim leposlovnim prvencem, romanom Drsenje, v katerem sopostavi junakinji Katarino in Julijo, ki se znajdeta vsaka v svoji duševni stiski, kar ju pripelje na isti kraj – v psihiatrično bolnišnico.
Iza Strehar
Drsenje
Beletrina, zbirka Beletrina, 2026, t. v., 269 str., 29 €, JAK
Bukla: Poznamo vas kot dramatičarko in scenaristko celovečernih filmov. Kako pa je potekal preskok v literarni, romaneskni »žanr«, kakšne so razlike in izzivi?
Strehar: Mislim, da mi je bila pri pisanju romana najbolj sproščujoča misel: »Oh, vau, ni se mi treba spraševati, ali je v zgodbi preveč eksterierjev ali nočnih prizorov, ker bi bilo to dražje za posneti. Nihče ne predlaga manj notranjega sveta in več vizualnih dejanj. Nihče ne vpraša, ali bi se lahko del zgodbe dogajal v kakšni drugi državi, ker bi bilo tako lažje dobiti koprodukcijskega partnerja …« Pri scenaristiki pa mi največjo prednost in čar predstavljata sodelovanje z drugimi ustvarjalci ter dejstvo, da gre za skupinsko delo, ki je zato manj osamljeno. Končana knjiga je samostojno delo, ki stoji samo zase, medtem ko je scenarij šele začetek nečesa, kar bo postalo končno delo.
Bukla: Vaši romaneskni junakinji sta Katarina, ki ima depresijo in komaj vstane iz postelje, in Julija, ki se ji začnejo dogajati neobičajne stvari, saj odkriva prisluškovalne naprave, sliši sublimna sporočila ipd. Katera od obeh motenj je za vaš »hujša«, kateri lik je bilo teže zgraditi?
Strehar: Nobene od teh motenj ne bi označila za hujšo, saj imata obe junakinji resno duševno stisko. Morda se bo bralcu Julijina psihoza zdela »hujša«, vendar predvsem zato, ker se o psihozi govori manj kot o depresiji. Julijino notranje doživljanje je na splošno manj poznano, zato se lahko zdi bolj strašljivo kot Katarinino.
Bukla: Ali to, da zaradi preobremenitev vsakdanjega življenja pristaneš v psihiatrični ustanovi, za vas predstavlja rešitev ali problem?
Strehar: Zdi se mi odlično, da imamo javno zdravstvo in z njim tudi možnost zdravljenja v psihiatričnih ustanovah. Mislim, da je skrajni čas, da duševne bolezni niso več tabu in da ljudem ni nerodno, če se zdravijo ali so se kdaj zdravili v takšni ustanovi. Prav tako si želim, da ljudi ne bi strašila že sama misel na zdravljenje v psihiatrični bolnišnici. Moji junakinji sta si prepozno priznali, da res potrebujeta pomoč, in na točki, na kateri sta se znašli, ni bilo več druge možnosti kot zdravljenje v psihiatrični ustanovi. Želim si, da bi ljudje simptome prepoznali dovolj zgodaj, da bi pomoč poiskali prej, vendar to ne pomeni, da je zdravljenje v psihiatrični ustanovi nekaj slabega ali da predstavlja neuspeh. Tudi to je pomoč, ko jo človek potrebuje.