3 vprašanja: Janko Kos
Dr. Janko Kos je starosta slovenske literarne zgodovine in teorije, dolgoletni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, ki je s svojo obsežno bibliografijo pomagal izoblikovati to vedo pri nas. Svoj 95. rojstni dan je obeležil z novo monografijo Sredi Evrope in zgodovine, v kateri so zbrana besedila iz zadnjih let, ki obravnavajo osrednja obdobja naše literarne tradicije.
Janko Kos
Sredi Evrope in zgodovine
Univerza v Ljubljani, 2026, t. v., 219 str., 24 €
Bukla: Z raziskovanjem slovenske literature se neprekinjeno ukvarjate že od 50-ih let prejšnjega stoletja – kakšni so bili vaši začetki?
Kos: Zelo mlad sem se najprej posvetil literarni kritiki, zanimale so me miselna razvidnost, estetska domiselnost in moralna zanesljivost. Temu se je polagoma pridružil interes za analizo zgodovinskih in teoretskih problemov, ki jih odpira literatura. Moral sem iskati metode, ki ustrezajo takšni analizi. Končni cilj tega prizadevanja je bil združiti posamezne analize v sintezo, ki lahko obseže večje literarne celote. To sem poskušal storiti v knjigah Primerjalna zgodovina slovenske literature, Sociologija slovenske literature in Primerjalna zgodovina svetovne literature.
Bukla: V pričujoči monografiji razmišljate o Adamu Bohoriču, Francetu Prešernu, Ivanu Cankarju, Alojzu Rebuli, če naštejem le nekaj imen slovenskega literarnega kanona. Vaša misel sega od časa baroka pa vse do bližnje preteklosti. Imate morda najljubše obdobje (ali avtorja)?
Kos: Bil sem urednik Vodnikovega zbranega dela, Čopovih pisem in Prešernovega zbranega dela. Lahko bi rekli, da sem se torej ukvarjal predvsem z razsvetljenstvom in romantiko. To se vidi tudi v tej novi knjigi. O razsvetljencih govorijo tri razprave, o Prešernu dve, Krst pri Savici omenjam ob Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem, Prešerna postavljam na vidno mesto v razpravi o našem pesniškem platonizmu. Tu je glavna tema tipično slovenska ideja hrepenenja, prvi jo je postavil in opesnil Prešeren, za njim pa do skrajnosti razvil Ivan Cankar, nazadnje še Srečko Kosovel in morda še kdo od naših sodobnikov. Iz tega je mogoče sklepati, da je bila ena izmed silnic v mojem delu raziskava, kako je starejša literarna tradicija prehajala v moderno literaturo in v nji znova postala sodobna.
Bukla: Danes je z globalizacijo slovenska književnost vpeta ne samo v evropske, temveč tudi v svetovne tokove. Kako gledate na razvoj slovenske književnosti v zadnjih letih in kako vidite njeno nadaljnjo pot?
Kos: Razvoj slovenske literature je potekal skozi številne generacije, nekatere uspešne in druge manj. V vsaki se je nad povprečje dvignilo nekaj osrednjih avtorjev. V sodobni književnosti po letu 1990 se vrsti nekaj generacij, osrednji avtorji so še zmeraj tisti, rojeni okoli leta 1950 in pozneje. O avtorjih, rojenih po letu 1970, še ni mogoče reči nič gotovega. Literarno življenje postaja v zadnjem desetletju zmeraj bolj množično, nepregledno, demokratično v tem smislu, da lahko vstopajo vanj najrazličnejše smeri, poizkusi in okusi, javno mnenje ni naklonjeno dolgotrajni, premišljeni izvirnosti, bralci posegajo po hitrih uspešnicah popularnih žanrov. Ta trend se bo nadaljeval v prihodnji literaturi, o kateri lahko samo ugibamo. V nji bodo obstajale že znane usmeritve od avantgardne aktivističnosti do socialne kritičnosti, reportažne dokumentarnosti in religiozne duhovnosti. Katera izmed njih bo lahko izhodišče za vznik nadpovprečne, visoke literature, je nemogoče vedeti.