3 vprašanja: Jedrt Maležič
Jedrt Maležič je bila sprva predvsem prevajalka, v zadnjem času pa je postala tudi ugledna literarna ustvarjalka – avtorica romanov in zbirk kratkih zgodb. Njen prevajalski opus je vse večji in kompleksnejši, posebno mesto v njem pa zavzema sočna trilogija Vernon Subutex, ki jo je napisala francoska pisateljica Virginie Despentes. Ob izidu sklepnega dela smo prevajalki zastavili tri vprašanja.
Virginie Despentes
Vernon Subutex 3
prevod: Jedrt Maležič
Cankarjeva založba, 2024, t. v., 368 str., 37,99 €, JAK
Bukla: Kaj so bili največji izzivi pri prevajanju trilogije Vernon Subutex – za prevod drugega dela ste bili nominirani za Sovretovo nagrado?
Maležič: Vsekakor sem se najbolj bodla z razumevanjem nižjih pogovornih registrov v francoskem izvirniku, saj mi sprva ni bilo vse razumljivo. Vendarle sem bila od ostalih prevodnih projektov bolj vajena zborne ali vsaj neslengovske francoščine, tu pa je bilo očitno, da so nekateri izrazi »ulični«, povsem pogovorni, celo vulgarni, a vseeno vezani na določen čas in prostor. Tako sem se pri prevodu odločila za slovenski sleng iz devetdesetih let, ko sem tudi sama odraščala in od daleč spoznavala rokersko sceno, ki je takrat, kot Vernonova ploščarna, kipela od ustvarjalnosti, zdaj pa, kakor vzdušje v drugi in tretji knjigi, zamira v primežu individualizma in razočaranja ob izgubljenih iluzijah, pa tudi ob bolj neoliberalnih praksah, ki jih avtorica Subutexa tako nazorno razkrinka.
Bukla: Prvi del popisuje sedanjost, tretji seže v prihodnost. Kot prevajalka imate najboljši vpogled v vse tri knjige; je Virginie Despentes uravnoteženo razporedila kreativne moči na celotno trilogijo ali ta kaj (za)niha v svoji izpovedni moči?
Maležič: Prvi del, ki je šele ekspozicija, se poleg milenijskega vzdušja močno podaja tudi v preteklost, v »zlato dobo« DJ-anja in zbiranja albumov, kjer je bilo »vse krasno«. Ta prvi del, četudi kritičen, je vsekakor pisan z naklonjenostjo do likov, verjetno tudi skozi avtoričino lastno izkušnjo – zato kar buhti od ustvarjalnega zagona. V drugi knjigi ta zagon dobi še dodatna krila, ko zavije v skoraj že duhovno poveličevanje povezanosti, skupnosti, v skoraj utopično sobivanje. In vendar že vsebuje nastavke za katastrofo. Menim, da bo tretji del za bralce najbolj kontroverzen, sama sem se čudila smeri zgodbe, ki se je tako radikalno zasukala, zdi pa se mi, da ob situaciji v svetu v obdobju okoli leta 2015, ko je avtorica končevala pripoved, tudi nam danes bolj ali manj preostane – eskapizem.
Bukla: Virginie Despentes s svojstvenim stilom sugestivno vpliva na bralca. Ali tako deluje tudi na vas, ki ste poleg prevajalke tudi literarna ustvarjalka?
Maležič: Ja, njen literarni slog je v celotni trilogiji po eni strani tako pobalinski, da te že sam po sebi prestavi v času (vsaj če si bil denimo mlad v prejšnjem tisočletju), po drugi strani pa se ne ustraši poglobljenih družbenih debat, ki jih zapakira v monologe ali misli svojih junakov. Kot pisateljica gotovo stremim k temu, pa čeprav si tako zajetnega ali daljnosežnega dela (še) nisem zamislila.