3 vprašanja: Jure Godler
Jure Godler (1984), televizijski voditelj, je v zadnjem obdobju vse bolj poznan tudi kot pisatelj, saj je objavil že pet knjig, od tega štiri komične vohunske s Spencerjem in Novakom. Zdaj pa se je usmeril k bolj klasični kriminalki – Mrtvi kot je prvi primer novega junaka, detektiva Hermana Arha, v katerem mora rešiti skrivnostni umor na jadrnici.
Jure Godler
Mrtvi kot; Inšpektor Arh, knj. 1
Pivec, zbirka Na robu, 2025, t. v., 228 str., 29,90 €
Bukla: V zadnjih letih ste vsako leto objavili eno vohunsko kriminalko. Kako vam je to uspelo in zakaj ste se zdaj odločili za zamenjavo znotraj podžanra kriminalk in menjavo založbe?
Godler: Pisanje je bilo vedno moja strast in 2019 sem sprejel odločitev, da to vključim v svoj profesionalni del življenja in poleg televizijskega udejstvovanja postanem še avtor. Doslej mi je to uspelo, a terja svoj čas in predanost. Če ne bi sledil strogemu urniku dnevnega pisanja vsaj 2000 besed, bi verjetno nad tem že obupal. Prav tako ne čakam na navdih, ker ga nikoli zares nimam, razen ob redkih trenutkih, ko se mi utrne kakšna ideja, ki jo potem razvijam dalje. Ko imam pred seboj končan prvi osnutek, lažje diham in popravljanje tega osnutka je vedno lažje kot priti do njega. Poleg serije romanov o Spencerju in Novaku sem se odločil za detektivke, saj imam že kar nekaj časa veliko idej v tem žanru. To novo zgodbo pa sem si želel začeti pri drugi založbi, da bo popolnoma ločena od mojih vohunskih avantur.
Bukla: Kakšna je po vaše temeljna odlika »kdo je to storil« kriminalk in koga ste imeli kot vzornika (vzornico) pri pisanju Mrtvega kota?
Godler: Predvsem sem vesel, da se ta žanr ponovno obuja in ponuja alternativo »true crime« kriminalkam, ki so v zadnjih letih tako popularne. Temeljna odlika takšnega romana je mehanizem umora in motiv – tu avtor postavi uganko bralcem, ki rešujejo umor skupaj z detektivom. Obstaja nekaj pravil za pisanje tovrstnih romanov iz zlate dobe detektivske fikcije, ki se jih ni slabo držati, ker postavijo dobro ogrodje formata, ki deluje in je preživel toliko let in se ponovno obuja. Že v osnovni šoli sem prebral vse romane Agathe Christie, ki sem jih našel v lokalni knjižnici, in če je imel kdo vpliv name na tem področju, je bila to ona. Kasneje sem odkrival tudi njene sodobnice, npr. Ngaio Marsh in Dorothy L. Sayers. Danes pa najbolj občudujem Anthonyja Horowitza, najplodovitejšega avtorja na tem področju.
Bukla: Herman Arh je (novi) junak vaše (nove) kriminalke. Kako ste ga zasnovali kot lik v množici kriminalistov, ki ga že pozna zgodovina tega žanra, in kaj lahko pričakujemo od njega?
Godler: Lik mojega detektiva Arha je relativno neekscentričen in človeški. Mislim, da je odlika dobre detektivke ravno zaplet sam in vse mogoče permutacije motivov, vzgibov in ne nazadnje tudi ustvarjalnosti umora samega. Detektiv oz. kriminalist se mi zdi, da spada v drugi plan, a vseeno deluje kot katalizator, ki na koncu razkrije vse podrobnosti in pojasni okoliščine umora. To, da je v zgodovini tovrstne literature nekaj ekscentričnih detektivov, ki so se zapisali v zgodovino, se mi zdi zgolj naključje. Hermana Arha sem zasnoval kot večino svojih likov, na način, da gre za sestavljen lik iz karakternih lastnosti ljudi, ki sem jih v življenju spoznal in so se mi vtisnili v spomin ali pa so name napravili nepozaben vtis. Od njega pa je pričakovati izjemno analitičen um, saj je po osnovni izobrazbi fizik.