3 vprašanja: Kazimir Kolar
Onečejevalec je poseben, lahko bi rekli celo eksperimentalni roman, ki se bere kot kronika ali poročilo. Pripovedovalka, ki ji lahko rečemo tudi raziskovalka ali kronistka, je na sledi skrivnostnemu liku, kritiku Theodorju Baummanu, ki se skrivnostno prikaže, za seboj pusti razdejanje in enako skrivnostno tudi izgine. Avtor romana je vsestranski pisec Kazimir Kolar, ki je navdahnjen s filozofijo in nenavadnimi življenjskimi oblikami.
Kazimir Kolar
Onečejevalec
Goga, zbirka Goga, 2024, t. v., 154 str., 24,90 €, JAK
Bukla: Že v prvem romanu Glas noči in v zbirki kratkih zgodb Zgodbe nekega slabiča se tako kot v Onečejevalcu ukvarjate z odklonskimi liki, ki so bizarni, čudaški, tudi kontroverzni. Kaj je tisto, kar vas pri tem kot ustvarjalca tako privlači?
Kolar: Odklonski liki so zaradi priklenjenosti na sanje pogosto »pripomoček« bralcem, da izsanjajo svoje podzavestne želje. Od tod njihova priljubljenost. Ta vzorec sem v romanu poskusil zavreči. Odklonski liki so mi tokrat služili kot nekakšni notranji momenti v razvoju glavnega junaka ali pa sem jih namestil v dogajanje kot kuliso.
Bukla: Skrivnostni moški, ki se pojavlja v romanu, na trenutke deluje kot prikazen in dejansko je neulovljiv. Njegova prepričanja so destruktivna in na nek način strašljiva. S svojimi izločki onečeja okolico in uživa nad jeznimi, ogorčenimi in prestrašenimi odzivi ljudi. Kako ste prišli do ideje za takšen lik?
Kolar: Navdihnil me je portret skrivnostnega kritika in lok njegove usode. Kljub provokativni vsebini se roman namreč izteče v hvalnico pietetnega odnosa do sveta. A ne samo to. Želel sem vpeljati tudi nov pristop v književnosti, ki ga imenujem fiktivni dokumentarizem. Kaj je to? Je nekaj, kar na prvi pogled ni književnost, a ima vseeno učinke književnosti. Vem, čudno. Morda si v ta namen preberite roman.
Bukla: V romanu prepoznamo kar nekaj perečih tem. Theodor Baumann na primer kritizira umetnost in kritiko kot tako, je tudi rasist, antisemit in mizogin, v nekaterih pogledih tradicionalističen, pridobi pa si tudi sledilce. Nekako spominja na trenutno situacijo, ko smo priča ponovnemu vznikanju sovražnih idej. Hkrati pa je v romanu zaznati tudi nek ironičen ton. Bi rekli, da je roman družbenokritičen oz. ste želeli napisati družbenokritičen roman?
Kolar: Predvsem je roman z idejo (za razliko od romana Glas noči), saj izžareva spravljivost in modrost. Na to sem zelo ponosen. Vseeno sem v njem ohranil tisto, kar me pri pisanju neskončno motivira in kar se zgošča v vprašanju: »Kako lahko nekaj, kar ne obstaja, v svetu uprizarja svojo prisotnost?« To vprašanje me je sililo v smelost in ponižnost, kar je nekoliko čudna kombinacija, ki je ne znam pojasniti. Seveda pa ima Onečejevalec svojo ekscesno plat – mogoče ga je brati kot kroniko perverzij ali popis izpadov trenutnih slovenskih pesnic in pesnikov.