3 vprašanja: Marij Čuk
Zgodba nove knjige izpod peresa slovenskega pisatelja, rojenega leta 1952 v Trstu, aktualnega predsednika Društva slovenskih pisateljev, se dogaja v krajih ob slovensko-italijanski meji, kjer na eni strani meje stojita tabli v dveh jezikih, na drugi pa ne. Čuk piše tako prozo kot poezijo o tistem, kar najbolj pozna in je tudi sam doživljal. Lokalno je namreč vedno tudi globalno.
Marij Čuk
Zlato zrno
Pivec, zbirka Branje. Proza, 2025, t. v., 152 str., 26,90 €, JAK
Bukla: V romanu prepletate več tem, od življenja narodne manjšine v Italiji do ljubezni, življenja z bolno ženo in celo zelo aktualno temo zlorab na družbenih omrežjih. Ste si teme zamislili vnaprej ali ste se tudi vi sprehajali z Leopoldom in je zgodba kar nastala?
Čuk: Zgodba ni nastala sama od sebe, iskrico je sprožila sodobnost, narekoval jo je čas, ki ga živimo v primežu vsakršnih medijskih, družbenih in političnih pritiskov, ki imajo svojo resonančno osnovo v najrazličnejših družbenih omrežjih. Nimamo več obrambe proti vdoru množice obvestil, manipulacij, laži. V romanu gre za univerzalni kaos, v katerem se je danes znašel človek, zato so pomešani slogovni, tematski, psihološki sklopi, preteklost udarja v sodobnost, sodobnost pa ne v prihodnost. Ustvarjalni postopek pa je tak: dam izhodišče, potem pa me pripovedni tok vodi po mnogoterih poteh, ne da bi imel nanj vpliv. Sem kot športni trener: dajem navodila in zamisli in upam na čim boljši izid, na igrišču pa so drugi akterji, ne jaz.
Bukla: Roman, ki se začne počasi, kar malce zasanjano, se potem nenadoma prelevi v napeto besedilo. Kako to, da ste se lotili teme spletnega izkoriščanja »naivnih« posameznikov?
Čuk: Umetnost se mora soočati z najbolj akutnimi problematikami človeka, zgodovine, časa. Literatura ne more biti udobna in vsem všečna, mora tvegati. Pokazati mora svet in človeka v njem. Ne vem, koliko je pri tem uspešna, a že če človeka ozavešča, mu zbudi vest in kritični duh do eksistencialnih čeri, je opravila veliko. Med hudo problematičnimi pojavnostmi je danes raba elektronskih medijev, družbenih omrežij, umetne inteligence ... Ne razpoznavamo več, kaj je realno, kaj virtualno, kje je meja med njima. To izkoriščevalci lahko s pridom uporabijo v lastne pridobitniške namene. Žal se interakcija med realnim in virtualnim največkrat izrodi v nasilje in vodi v alienacijo ter v take modele obnašanja, ki s strpnostjo, solidarnostjo, ljubeznijo niso ne v ožjem ne v daljnem sorodstvu.
Bukla: Kako pa je nastal Leopold in kaj so še druge teme romana?
Čuk: Ne bi vedel, kako je nastal osrednji lik. Nastal je. Ni nujno, da je Leopold glasnik pisateljevih idej. Večkrat sva si bila med pisanjem navzkriž in se sploh nisva strinjala. Na isti valovni dolžini pa sva glede solidarnosti in sočutja. Med osrednjimi vsebinami romana Zlato zrno je bolezen. Rak. Kakšne dinamike se ob tem sprožijo v partnerskem odnosu? Kako kljubovati tej krutosti? In potem? Kako lahko rak nekoga zaznamuje. In še: je po eni močni ljubezni možna nova, prav tako usodna? Več ne bi razkril. Lahko bi rekel le še to, da je Zlato zrno ob vseh teminah časa tudi roman upanja in ozaveščanja.