3 vprašanja: Marijan Dović
Marijan Dović (1974) je literarni zgodovinar, avtor številnih monografij, ki je pravkar objavil obsežno in podrobno študijo zgodovine (literarne) cenzure na Slovenskem od Linharta do Cankarja, ob tem pa je napisal tudi spremno besedo k novi izdaji »sežgane« Cankarjeve Erotike, ki je izšla ob 150-letnici avtorjevega rojstva.
Marijan Dović
Sočni sadeži prepovedi
Cenzura in slovenski literati od Linharta do Cankarja
Cankarjeva založba, 2026, t. v., 534 str., 54,99 €, JAK
Bukla: V knjigi ste obdelali cenzuro slovenskih avtorjev od konca 19. stoletja (Linhart) do začetka 20. stoletja (Cankar). Ima cenzura v tem obdobju kakšne skupne značilnosti, so bili avtorji cenzurirani zaradi svojih del ali morda politične dejavnosti?
Dović: V knjigi pokažem, kako usodno so različne oblike cenzure zaznamovale slovensko literarno kulturo v njenem formativnem obdobju, torej od začetkov do vzpostavitve polno funkcionalnega literarnega sistema in oblikovanja moderne nacionalne zavesti. V tem času so bila slovenska ozemlja vključena v Habsburško monarhijo, ki je pristop k nadzoru kroženja idej spreminjala: pred marčno revolucijo smo imeli predvsem predcenzuro, ki je besedila nadzorovala že pred tiskom, po letu 1848 pa je prevladala t. i. pocenzura, ko se je na neželene objave odzival represivni aparat. Tudi glede cenzuriranih vsebin so se poudarki spreminjali: na udaru so bili še vedno verski odkloni, cenzura je budno pazila na moralnost, še najbolj pa so bile na udaru politične vsebine – zlasti prebujajoči se slovenski nacionalizem.
Bukla: Lahko morda navedete kak posebej izstopajoč in pomenljiv paradigmatski primer (ali dva) takratne cenzure?
Dović: Za predmarčni čas je reprezentativna zgodba Zdravljice, značilna za Prešernov dolgoletni spopad z lokalnimi in dunajskimi cenzorji. Cenzuro v drugi polovici stoletja pa nemara najbolje odslikava zgodba Miroslava Vilharja, ki je leta 1864 prebil šest tednov v zaporu na ljubljanskem Žabjaku. Z vidika cenzure se kot prelomne pisateljske figure tega obdobja kažejo zlasti Linhart, Prešeren, Levstik in Cankar. A kot pokažem v knjigi, praktično ni pomembnega slovenskega literata v 19. stoletju, ki ne bi na ta ali oni način trčil ob cenzuro.
Bukla: Napisali ste tudi spremno besedo k novi izdaji Cankarjeve Erotike. Kaj je bilo z današnje perspektive posebnega pri »goreči« Erotiki?
Dović: Požig Cankarjevega prvenca leta 1899 je razvpit; pri njem je zanimivo to, da v strogem smislu sploh ne gre za (državno) cenzuro, saj bi teoretično vsakdo lahko storil to, kar je storil škof Jeglič – odkupil neprodane izvode in jih požgal. Čeprav je bil škofov namen cenzorski, dogodek vendarle razkriva neko nemoč: ustanova, ki je dolga stoletja krojila horizonte dovoljenega čtiva katoliške Evrope, na prelomu stoletja očitno ni več imela zmožnosti resnega sankcioniranja, ki je temelj uspešne cenzure.