3 vprašanja: Marko Pavliha
Potop, romaneskni prvenec prof. dr. Marka Pavlihe, pravnika, potapljača in pisatelja, je zgodba o potopu v morje, o raziskovanju velike modrine s plavutkami, masko in potapljaško opremo, toda tudi zgodba o mističnem potopu, o globinah duše in prostranstvih duhovnega. Zgodba je postavljena v potapljaški tabor in v »Bermudski trikotnik« med otokom Visom, Jabuko ter majhnim otočkom, komaj kaj več kot čerjo, ki ga ni najti na zemljevidih. In vendar je.
Marko Pavliha
Potop; Roman na dah
Chiara, 2025, m. v., 304 str., 25 €
Bukla: Potop je palindrom, beseda, ki se bere z obeh strani enako. V sebi ima besedi »pot« in »top«, ste zapisali na prvih straneh romana. Je to ključ, ki odpira sporočilo romana?
Pavliha: Nemara res, še posebej, če učeno tujko palindrom razstavimo na dva starogrška izraza: palin – smer in dromos – dirkališče, torej gre za nekakšno tekmovanje v poljubni smeri, naprej ali nazaj, v globino ali višino, v užitek ali trpljenje. Toda bistvo so poPOTovanja ali pot, o kateri je denimo nepozabno pisal alpinist Nejc Zaplotnik, pri čemer nas na poti lahko pričaka top, ki ni vselej nekaj vrhunskega, marveč tudi pogubnega.
Bukla: Morje marsikomu pomeni predvsem poletno počitniško destinacijo, roman pa ustvarja nešteto podob morja. Refleksije o rekreativnem in športnem potapljanju prepleta s stvarnimi podatki o zgodovini in geografiji Jadranskega morja, njegovi biologiji in ekologiji, govori o pomorščakih in raziskovalcih morja, pesnikih, pisateljih in mistikih, ki so o njem pisali. Kako ste ga spoznavali vi, kaj pomeni vam?
Pavliha: Odkar pomnim, se mi po žilah pretaka morje, ki je v mojem primeru slučajno rdeče barve (smeh). Oče me je že v ranem otroštvu naučil plavanja, ki sem ga kmalu oplemenitil z masko in plavutkami, nato še s preostalo podvodno opremo, ko sem pridobil prvo potapljaško licenco. Oboževal sem knjige in filme o morju in med svoje idole uvrstil marsikaterega kapitana ladje ali podmornice, ribiča, raziskovalca in potapljača. Sanjal sem z odprtimi očmi, da bi postal pomorščak, potem pa me je življenjska pot (!) zanesla na študij prava v domovini in tujini, kjer sem našel kompromis med morskim koprnenjem in kopenskim prebujenjem: mednarodno pomorsko pravo.
Bukla: Zgodba se začne v potapljaškem taboru, nato se odvije na tanki meji, kje se srečajo življenje in smrt, končnost in brezkončnost. Tudi vi ste potapljač in podvodni reševalec. Ste se kdaj približali mejni črti?
Pavliha: Večkrat, a nikoli namerno. Nekoč sem med podvodnim ribolovom na dah obtičal v votlini in ne vem, kako se mi je uspelo izvleči in vrniti na gladino, na srečo samo z odrgnjenim hrbtom. Ko sva se s prijateljem potapljala v Velenjskem jezeru, je bila tako slaba vidljivost, da sem šele zaradi bolečine v ušesih ugotovil, da še vedno tonem, namesto dvigujem. Hvala bogu me je prešinilo, da moram slediti smeri izdihanih mehurčkov, in to me je rešilo. Zdaj sem že vrsto let potapljaško »upokojen«, čeprav sem med pisanjem romana podoživel toliko nepozabnih podmorskih utrinkov, da me zopet mika ...