3 vprašanja: Miha Mazzini
Drobtinice, romaneskni prvenec Mihe Mazzinija, je izšel v klasični knjižni zbirki Kondor. Avtorja smo povprašali o prvi objavi Drobtinic leta 1987 in ali bo morda napisal tudi njihovo nadaljevanje.
Miha Mazzini
Drobtinice
Mladinska knjiga, zbirka Kondor, 2025, t. v., 264 str., 29,99 €
Bukla: Kako je prišlo do tega, da so bile vaše Drobtinice leta 1987 objavljene v nakladi 54 tisoč izvodov?
Mazzini: Sistem množične prodaje je razvila založba Prešernova družba. Imeli so letni paket, v njem pa približno sedem knjig, in na teren so poslali prodajalce, po navadi študente, ki so se ljudem smilili in so paket kupili. V paketu je bil en roman in zanj so razpisali natečaj. Dogovarjal sem se že za objavo z majhno založbo, pri kateri bi Drobtinice izšle v nakladi 500 izvodov, pa sem se umaknil in tvegal (zanimivo je, da mi ta umik v določenih krogih zamerijo še danes, češ, to se ne spodobi!). Skratka, zasluga Prešernove družbe je bila, da je imela mrežo, ki je dosegla 54.000 kupcev. Knjige so potem stale na policah. Zasluga narave je bila, da je dala tudi snežne in deževne dneve, ko so (pred dobo interneta!) ljudje posegli po teh knjigah, in ko so začeli brati Drobtinice, niso mogli nehati. Evo, to pa je bila moja zasluga.
Bukla: Kako so Drobtinice vplivale na vaše nadaljnje pisanje, pisateljsko kariero – in odnos knjižnih kritikov do vašega dela?
Mazzini: 54.000 izvodov in številni navdušeni bralci, to je gromozanski uspeh. Bil je takrat in je še danes (mogoče danes celo bolj!). Je pa res, da je bil obenem za slovensko egalitarnost tudi greh. Objavljena je bila ena sama recenzija. To je danes nepredstavljivo – knjiga je neznansko popularna, hkrati pa se širi povsem pod radarjem. Češ, nekaj, kar je popularno, ne more biti tudi kvalitetno, to je taka tipična snobistična pozicija. Saj dostikrat drži, ampak včasih tudi ne. Pri Drobtinicah že ne. Glede mojega nadaljnjega dela: rekel sem si, to so bile Drobtinice, zdaj pa čisto kaj drugega, nisem se hotel ponavljati. Sledile so tudi zelo priljubljene Godbe, knjiga zelo zabavnih zgodb, potem pa se je moj fokus usmeril na otroka in iz literature sem odtaval za dobro desetletje. Zares sem se vrnil šele s Telesnim čuvajem in Kraljem ropotajočih duhov.
Bukla: Ste kdaj razmišljali, da bi se »vrnili na kraj zločina«? Ali drugače: kako bi (na)pisali Drobtinice danes, po štirih desetletjih?
Mazzini: Nikoli nazaj. Če v nas umreta radovednost in radoživost, umremo z njima. Pa nobene potrebe ni po tem – vsaka generacija bere Drobtinice drugače. Naša realistično. Naslednja: preroško, saj je notri vse, kar jih je doletelo, od potrošništva preko atomizacije do nihilizma. Sedanja pa je spet našla nov zorni kot: ekologija, postapokalipsa. Mi smo dejansko blodili skozi dim in prah Jesenic, izpihovali črne smrklje, kar se današnjim mulcem zdi poročilo o ekološki katastrofi. Saj je bila, le ker smo bili rojeni vanjo, je nismo opazili.