3 vprašanja: Mimi Podkrižnik
Prevajalka in pisateljica Mimi Podkrižnik, ki jo poznamo tudi po njenem dolgoletnem novinarskem delu, je napisala hudomušen družbenokritični roman o novinarskem poročevalcu Janezu Miroviču, ki se je petnajst let javljal iz Dakarja (zato vzdevek Johnny Afriški) in se sedaj zaradi vse večjih sprememb v medijski krajini vrne v domovino, ki mu predstavlja neznan teren, po katerem le s težavo manevrira …
Mimi Podkrižnik
Čista sreča
Litera, zbirka Litera, 2024, m. v., 143 str., 19,90 €, JAK
Bukla: Od kod ideja za zgodbo Johnnyja Afriškega?
Podkrižnik: Tako vsebinsko kot z obliko sem poskušala karikirati sodobni čas, kako je vse razpršeno, kako nas nič več ne drži skupaj, kako je družba vse bolj konfliktna in nasilna, kar blazna, kako je zmeraj bolj neobziren in ubrisan tudi posameznik. Če ni moralnih sidrišč, če ni ločnic med prav in narobe, med resnico in lažjo, če ni intelektualnega poštenja in ne občutimo vesti, se ljudje – kar je vidno zlasti na družbenih omrežjih – brez zadržkov spravljajo drug na drugega. »Za šankom«, kjer je vse dovoljeno in so vsi na egotripu, marsikdo hitro najde svojo žrtev, prej ali slej pa jih tudi sam dobi po nosu … Johnny Afriški je novinar s prastarimi refleksi, ki ponesrečeno juriša po tem novodobnem kaosu.
Bukla: Roman se mi je ob prebiranju zdel izrazito satiričen, v njem je prepoznati svojevrsten humor. V čem vidite pomen satire in humorja danes?
Podkrižnik: Meni se zdi, da se javno sploh ne smejimo oziroma se krohotamo samo še neslanim šalam. O humorju, tudi njegovih postopkih in tehnikah, je vse povedal oziroma v Eseju o smehu strnil že Henri Bergson, tu ni kaj dodati: smeh razorožuje – v slovenščini precej težka beseda, ob kateri se človeku zaplete jezik. Sicer pa ne vem, ali je bil moj namen spravljati bralce v smeh, zavestno gotovo ne, do tega je (če je) prišlo spontano. Z mestoma pikrim besednim zbadanjem sem hotela pokazati, koliko je med nami spakovanja in posmehovanja, posledično pa zatekanja v eskapizem.
Bukla: Tudi sami ste bili zaposleni kot novinarka, sedaj pa »delate po svoje«, pisanje vzporejate s prevajanjem. Kako bi z znanjem od znotraj in s pogledom od zunaj ocenili današnje stanje medijev?
Podkrižnik: Vtis je, da se razgrajujejo vsi sistemi, tudi z medijskim ni drugače: vsi se klavrno pogrezamo v negativni spirali. Novinarstvo je imeniten poklic, če je novinar (lahko) novinar in je večinoma na terenu, med ljudmi in knjigami. Če pa sedi v redakciji, kjer z enako lahkotnostjo pisanja danes poroča o lokalnem vodovodu, jutri pa po tujih agencijah povzema aktualije iz Savdske Arabije, ni to vredno nič. Neprosvetljeni lastniki medijev, najsi zasebni ali država, mislijo, da so mediji kot tovarna žebljev ali kovnica politike, a svoj delež krivde moramo nase prevzeti tudi novinarji. Odkar smo toliko na egotripu in tako črno-belo aktivistični, zraven pa se delamo, da nismo takšni, ne vzbujamo ravno zaupanja. Toda pijani časi zahtevajo trezno žurnalistično dikcijo, še zlasti, ker je v človeštvo zarezala umetna inteligenca … Kljub vsemu poklon armadi nevidnih novinarskih mravljic, ki še ohranjajo iluzije.