3 vprašanja: Miriam Drev
Pisateljica, pesnica in prevajalka Miriam Drev nas v svojem četrtem romanu seznani z junakinjo Lucio, ki je se znašla na (še enem) ponovnem začetku. Z njo se v spominih pomikamo v preteklost, vse do otroštva v 70. letih in se selimo od Bejruta do Edinburga in nazadnje pristanemo v Ljubljani. Nastal je pretanjen psihološki roman o ženski, ki je počasi posrkana v nasilno razmerje, iz katerega pa se ji uspe izviti.
Miriam Drev
Po poti se je zvečerilo
Pivec, zbirka Branje. Proza., 2024, t. v., 271 str., 32,90 €, JAK
Bukla: Obstaja po vašem mnenju kakšen univerzalen obrazec, po katerem bi lahko že vnaprej prepoznali znake nasilnega razmerja?
Drev: Obrazec ravno ne. Pač pa je možna obramba v smislu prepoznavanja bistvenih značilnosti odnosa s tovrstno osebnostjo. V zunanjih stikih je tak človek, ženska ali moški, v tem primeru Alec, inteligenten in prepričljiv ter zato poklicno največkrat uspešen. Enak je na začetku partnerstva – tudi šarmanten in seksualno vešč – pozneje pa na zasebni ravni, v intimi, postane uničevalen. Na dan pridejo njegovo popolno pomanjkanje empatije in obžalovanja, sprevračanje dejstev, poveličevanje lastne veljave, povezane z iluzornim občutkom premoči itd. V romanu, drugače kot pri opisih takšnega značajskega profila v strokovni literaturi, s fiktivnim likom omenjeni spekter lastnosti ponazorim z dialogi in nizanjem dogodkov, ki izpostavijo njegove manipulacije, od spodkopavanja in žalitev do čedalje pogostejših napadov. Torej, če nimaš izkušnje s takim tipom človeka, v prvi fazi odnosa ne moreš zaznati, kaj se skriva pod površjem. Šele ko Lucia postopoma okuša Alecove postopke na lastni koži, se ji začne svitati, kam to pelje, in skuje lastno strategijo.
Bukla: Lucio preganja spomin, ki si ga ne zna razložiti. Razjasni se ji šele po tem, ko ji uspe pobegniti iz razmerja – spomni se, da ni prvič ušla pred nasiljem. Je to zgolj naključje ali kaj več?
Drev: Lucio, hčer Libanonca in Slovenke, sicer radoživo, sposobno mlado žensko, na tihem preganja neko iz spomina odrinjeno težko doživetje na pragu najstniških let. Posredno vpliva na to, v kakšna partnerska razmerja vstopa. Njena izkušnja iz časa libanonske državljanske vojne je pozabljena, ne pa tudi trajno izbrisana. Prav na koncu romana tisti dogodek s pomočjo zaporednih pripetljajev v njej nazorno oživi. Nanjo ima katarzičen učinek. Ampak pri razpletu gre bolj za vzporednosti in sinhronosti kot pa za naključja.
Bukla: Kako to, da ste se zgodbo odločili postaviti v različna (kulturna) okolja in v čas, ki je od našega precej drugačen?
Drev: Je in ni drugačen. Obdobja se vračajo ciklično in hkrati s tem številna nerešena vprašanja. Glavnina časa je sicer pomaknjena nedolgo nazaj, vendar dogajanje vpliva na sedanjost, podobno kot se stari konflikti na Bližnjem vzhodu razplamtevajo znova prav zdaj in vdirajo v globalni prostor. Libanon me privlači tudi zato, ker so v teh krajih nekoč živeli Feničani, miroljubno trgovsko in pomorsko ljudstvo, ki se je organiziralo v mestne države. Kakšna fascinantna civilizacija! V Biblosu, v soseščini današnjega Bejruta, je nastal feničanski črkopis, ki so ga povzeli Grki in ga z dopolnitvami uporabljamo danes. Prek pripovedi protagonistkinega očeta, maronitskega kristjana, sem to kulturo vpela v roman kot nekakšno daljne izhodišče. Med drugim sem želela prikazati medsebojni vpliv različnih kulturnih okolij. Mogoče je navdihujoč, lahko je razdiralen in marsikaj vmes.