3 vprašanja: Samo Javornik
Ob koncu lanskega leta je izšla druga knjiga trilogije Lov na generala izpod peresa ekonomista dr. Sama Javornika, ob letošnji 80. obletnici zaključka druge svetovne vojne v Evropi in obletnici zadnje bitke na Slovenskem, ki je hkrati zadnja evropska bitka, bitka na Poljani pri Preveljah, pa smo dočakali še tretji del priljubljene zgodbe, ki je navdušila slovenske bralce.
Samo Javornik
Operacija Belo & operacija Črno;
Operacija Pliberk; Lov na generala, knj. 2 in 3
Primus, zbirka Avtorji, 2025, m. v., 485/545 str., 34 €/knjigo
Bukla: Poglejva najprej drugo knjigo, v kateri sta v ospredju bitka na Neretvi in bitka na Sutjeski. Kako poteka pisanje, v katerem povezujete kruto realnost in izmišljene like, ki jih dodajate za popestritev čustvene plati dogajanja. Kako to združujete?
Javornik: Najprej je pisanje takšne knjige velik analitični izziv. Da pisatelj ohrani avtentično linijo dogajanja, prav velika improvizacija ni možna, niti zaželena. Bitki na Neretvi in Sutjeski sta bili še posebej zahtevni. 150.000 vojakov, razporejenih v neštete formacije, neprestano dogajanje, dramatični preobrati … in v vse to je bilo treba vplesti dejanske krute intimne usode ljudi, ki so to kalvarijo doživeli. Da je bila mera polna, so v zgodbo vpeti še moji fiktivni junaki – Odred frdamanih. Vse to povezati v zgodbo, ki teče, ima svoj tok in je povrhu še avtentična in ne izkrivlja zgodovine ... No ja, težko rečem, da ni bil izziv. Po odzivih tistih, ki so knjigo prebrali, mi je očitno uspelo.
Bukla: Tretja knjiga, najobširnejša, se dogaja v maju leta 1945. Kako je pisati o domačih krajih, zgodovini vašega rojstnega kraja, ki je tako pomembna, a hkrati se o njej skoraj ne govori?
Javornik: Tretjo knjigo je bilo na nek način najlažje napisati, in to iz dveh razlogov. Po prvih dveh knjigah so ključni junaki zgodb že postali del moje osebnosti. Jaz sem deloval zgolj še kot medij, ki je zgodbo prenašal na papir. Drugi razlog je preprost. Če dobro poznaš kraje, v katerih se zgodba dogaja, dogodke enostavno vizualiziraš. Za vsak grm, skalo, potok, drevo, reko ... sem vedel, kje stoji. Preprosto vedel sem, kaj junake čaka za vsakim ovinkom. V zgodbo sem se vživel, kot da jo sam živim.
Bukla: Koliko časa ste raziskovali in pisali celotno trilogijo in kako se je po tako dolgem druženju z liki, sploh Odredom frdamanih, posloviti od njih?
Javornik: Raziskovanje in sestavljanje zgodb je trajalo slaba tri leta. Dolgo, a hkrati kratko obdobje. Kakor vzameš. Liki so postali del mene. Živeli so v moji glavi, se pogovarjali, prepirali, hudiča in pol so zganjali. Moram priznati, da je bilo slovo težko in solzavo. Nehote se zaveš, da si se poslovil od verjetno najpomembnejše stvari, ki si jo v življenju ustvaril. In to spustiti ni prav lahko. Hvala bogu, nisem eden tistih, ki se do smrti oklepajo preteklosti. Knjige so zaživele svoje življenje, kot ga prej ali slej zaživi vsak otrok, ki si ga spočel. Lahko jih samo poljubim na platnice in jim zaželim srečno pot v samostojno življenje, sam pa se obrnem k novim izzivom. In ravno to zdaj počnem.