3 vprašanja: Špela Frlic
Pripovedovalka in raziskovalka ljudskih pravljic Špela Frlic se je lotila edinstvenega projekta in je v knjigi z izjemno likovno podobo ilustratorke Ane Zavadlav zbrala 29 bosanskih, hrvaških, makedonskih, slovenskih in srbskih pripovedi, v katerih imajo glavno vlogo mlade junakinje.
Špela Frlic
Dekle, obljubljeno soncu; osanske, hrvaške, makedonske, slovenske in srbske ljudske pravljice
ilustracije: Ana Zavadlav
Mladinska knjiga, zbirka Zlata ptica, 2024, t. v., 216 str., 34,99 €, JAK
Bukla: V svojem izboru ste se lotili precej zahtevne naloge, saj zbirk, ki bi združevale ljudske zgodbe, v katerih imajo glavno vlogo ženske junakinje, in so to hkrati zgodbe z balkanskega prostora, praktično ni (ne pri nas ne v svetu). Kako ste se lotili iskanja in zbiranja gradiva?
Frlic: Manko, ki ga omenjate, kot pripovedovalka že dolgo opažam. Veseli me, da ga ta zbirka vsaj malo zapolnjuje. Pri pregledovanju gradiva sem opazila, koliko ljudskih pravljic ubeseduje prelomnico, ko deklica dozori v dekle. Mlade protagonistke, njihove usode in strategije preživetja v izrazito patriarhalnem okolju so se tako v procesu priprave izkristalizirale kot nekakšna rdeča nit zbirke. Gradivo je res obsežno, raztreseno po različnih arhivih in zbirkah, v različnih jezikih in narečjih in kar kliče po še kakšni objavi.
Bukla: Kako ste pristopili k zapisovanju ljudskega gradiva in koliko vašega avtorskega prispevka lahko najdemo v zgodbah?
Frlic: Avtorstvo je na področju ljudskih pravljic težko določljiva in večplastna kategorija, ker gre za zelo star material, utrjen skozi številna ponavljanja. Nisem želela pripraviti zbirke izrazito avtorskih predelav, zanimal me je žanr ljudske čudežne pravljice s svojim specifičnim, na ustnem prenosu utemeljenim slogom. Takšen pristop pa zahteva precej avtorske ponižnosti in folklorističnega znanja. K vsaki pravljici sem pristopila drugače, pač glede na to, kakšne posege se mi je zdelo, da potrebuje, da bi zazvenela kot celota. Nekatere sem na novo spisala, nekatere ob primerjavi z drugimi različicami »vsebinsko restavrirala«, nekatere oklestila ali dopolnila in ritmično uredila, eno, pripovedovalsko popolno, sem zgolj prevedla. Pri takem delu kot avtor ne prevzameš glavne besede, ampak se s svojim glasom pridružiš zboru številnih glasov, ki jih slišiš v ozadju. Vseeno pa zbirko razumem kot avtorsko, ne glede vsebine, ki je seveda ljudska, bolj glede prevzemanja odgovornosti za izbor, za prevode, za prirejevalske posege.
Bukla: Ali nam lahko poveste še nekaj o vizualni plati knjige?
Frlic: Ljudske pravljice so polne zamolkov o stvareh, ki so bile pripovedovalcu in njegovemu občinstvu tako samoumevne, da o njih ni bilo treba govoriti. Zaradi izrazitega podobja tudi močno nagovarjajo domišljijo bralca. Zdelo se mi je škoda, da bi ilustracije ta imaginativni potencial zapirale s konkretnimi upodobitvami prizorov in junakov. Pravljice sem razdelila po principu petih dogajalnih pokrajin in Ani Zavadlav predlagala, naj ilustracije z upodobitvijo teh pokrajin vzpostavijo vizualni kontekst za branje in doživljanje pravljice. Poleg res močnih ilustracij bi rada izpostavila še odlično oblikovanje Sanje Janša, ki je prav tako zelo zaslužna, da je ta naša knjiga tako lepa.