3 vprašanja: Stefan Feinig
Stefan Feinig (1987) je v Celovcu rojeni dvojezični avtor, ki živi in ustvarja na Dunaju, s svojimi kratkoproznimi deli pa ohranja vez z maternim jezikom. Do sedaj je objavil sedem raznovrstnih knjižnih del, v zbirki Pod težo miline pa so zbrane refleksivne in družbenokritične kratke zgodbe, ki so nastajale skoraj desetletje.
Stefan Feinig
Pod težo miline
Mohorjeva Celovec, 2026, m. v., 195 str., 24,90 €
Bukla: Zgodbe, zbrane v zbirki, delujejo kot meditacije, filozofska premišljevanja o svetu in o sebi, o sebi v svetu … Kaj vse kliče vašo pozornost?
Feinig: To je zelo težko reči, pa tudi vnaprej tega nikoli ne vem natančno. Rekel bi, da gre za nekakšen »impulz«, ki me žene k stvarem v svetu – ali pa je morda impulz že v samem svetu, ki me potem nekam usmeri? Že v prvi zgodbi na primer gre za počitnice na Švedskem, na Ölandu, kjer sem z otroki hodil ob obali, ki je bila posejana z raki, školjkami in polžki, prav to je otroke seveda zelo pritegnilo. Bilo je tiho, mirno – tudi to je pomembna sestavina, zaradi katere svet doživljam neposredno in iz katere potem nastajajo te »meditacije«. Ob tem pa se v to izkušnjo sveta mešajo tudi misli, ideje, filozofske teorije: otroci nekaj rečejo, jaz o tem razmišljam, ali pa nekaj naredijo, jaz pa to nadalje razpiram, drugače razumem ali premislim na globlji ali drugi ravni. In potem ena misel ali občutek vodi k drugim ...
Bukla: Vendar pa to, da so zgodbe filozofske, ne pomeni, da so sanjavo odmaknjene od sveta, nasprotno, pišete tudi o družbenih anomalijah in nepravičnostih. Zakaj se vam zdi to pomembno?
Feinig: Sem človek, ki ga družba izjemno zanima – po izobrazbi sem tudi kulturni znanstvenik. Tudi kot filozofu mi je bilo vedno pomembno, da številne teorije razumem zelo praktično in jih tudi uporabim, da to, kar je morda abstraktno, naredim razumljivo in izkušljivo – predvsem zase, da bi razumel, kaj ta razmišljanja pomenijo zame osebno in v konkretnem svetu. Skupaj živimo v svetu, ki naj bi bil za vsakega tudi nekako pravičen, zato se mi zdi pomembno, da poimenujemo krivice in nepravičnosti. Tudi to skušam vedno umestiti v kontekst svojih zgodb.
Bukla: Ves čas prehajate meje, državne in jezikovne. Živite na Dunaju, pišete v nemščini. Zakaj se vedno znova odločate tudi za ustvarjanje v slovenščini?
Feinig: Slovenščina je moj materni jezik. V prvih letih življenja sploh nisem govoril nemško, to je prišlo šele kasneje, z vrtcem oziroma z vstopom v nemško govoreče okolje. Tudi šolal sem se v slovenskem jeziku, vendar jezik zahteva stalno rabo in tudi stalno govorjenje. Z leti in desetletji mi je v večinoma nemško govorečem okolju slovenščina vedno bolj uhajala, kar me seveda boli in jezi. Poklicno imam namreč največ opravka z nemščino, vendar že več kot deset let vsako leto napišem vsaj eno kratko zgodbo v slovenščini, da ne izgubim stika z jezikom. Rezultat tega je zbirka. Jezikovna izguba (na določeni ravni) se zgodi zelo hitro. Sem tudi obiskal jezikovne tečaje, mdr. v francoščini in kitajščini, tam je na žalost precej hitro vse spet razpadalo. Moja materinščina je žal tudi nekaj, za kar se moram vedno znova boriti. In to storim s pomočjo literarnega ustvarjanja.