3 vprašanja: Suzana Zagorc
Suzana Zagorc je pred desetimi leti suvereno vstopila v slovenski knjižni prostor z iskreno izpovedno knjigo Kaj pa vidva čakata?!, leta 2022 je mnoge navdušila s sodobnim romanom Ne me silit, da ti lažem, zdaj pa se predstavlja z Ne poznam je, svojo najbolj kompleksno knjigo doslej, v kateri glavno junakinjo po izgorelosti popelje na pot iskanja odrešitve in samospoznavanja.
Suzana Zagorc
Ne poznam je
Cankarjeva založba, zbirka Razmerja, 2025, m. v., 339 str., 27,99 €
Bukla: Kako se glavna junakinja Katja sooči z življenjskim zdrsom, kje se ji je v resnici zalomilo in kako se loti okrevanja?
Zagorc: Verjetno je za aktivne osebe, polne energije, največji paradoks pri izgorelosti ta, da se ne morejo z ničimer soočiti :). Ni seznama opravil, ki bi jih bilo treba opraviti, da prideš do cilja in do rešitve. Edini recept je pasivnost in večno, dolgotrajno iskanje notranjega miru. Glavna junakinja iz aktivnega, polnega življenja zdrsne v popolno nemoč, s čimer se skuša najprej soočiti po svoji ustaljeni praksi – s kljukanjem seznama reči, ki bi ji lahko povrnile življenjsko energijo. A napredka ni od nikoder, zato sprejme mamino povabilo in se začasno preseli v domačo vas ob reki Krki, kjer se ponovno povezuje z nekoč dobro znano ji naravo, brskati pa začne tudi po svoji družinski zgodovini. Je pa izgorelost zgolj povod v zgodbo. Kot se izkaže, so tudi vzroki zanjo precej kompleksni.
Bukla: Ste v Katjino preteklost vpletli tudi življenjske zgodbe svojih prednic?
Zagorc: Sem, ja, zgodbe prednic izhajajo iz moje družinske dediščine. Glavna junakinja je sprva prepričana, da je potomka revnih žensk vedno praznih dlani in ukrivljenih hrbtov, do katerih je bilo življenje neprizanesljivo. Ko razmišlja o njih, ima občutek, da tudi sama v določeni meri živi po vzorcih, značilnih zanje. Ni sicer dninarka na poljih, ki cel dan gara za pol kilograma moke, kot je bila njena babica, je pa cel dan zakrčenih ramen sklonjena pred računalnik, kot robot preklaplja med različnimi nalogami, medtem ko so vse ostale »manj nujne« življenjske funkcije izklopljene. Potre jo, ko ugotovi, da je večina njenih prednikov tudi umrla zgodaj, strtih od življenja. Na tej točki ji mama predstavi bolj oddaljeno družinsko zgodovino, o kateri prej ni veliko vedela: zgodbo prababice, ki pa je zmogla živeti drugače, ter zgodovino Uskokov, ki so kraje, iz katerih je izhajala njena mama, poselili pred približno 500 leti.
Bukla: Kaj je bil vaš glavni namen pri pisanju in kakšno je vaše sporočilo bralkam in bralcem?
Zagorc: Namen je bil povedati zgodbo, in sicer na način, ki pritegne, a hkrati odpre številne razmisleke o ujetosti v vloge, o pomenu korenin ter seveda o ljubezni, razočaranju in opolnomočenju. Verjetno najbližje sporočilo je, da morebiti nismo tako zelo svobodni, kot mislimo, da smo. Živimo po nekih vzorcih, o njihovem izvoru in smiselnosti pa se vprašamo šele, ko nas kaj ustavi.