3 vprašanja: Tina Vrščaj
Tina Vrščaj je slovenska pisateljica in urednica (kdaj tudi prevajalka), ki je debitirala z romanom Zataknjena v pomladi (2010), z romanom Na Klancu pa je prišla tako med finaliste za kresnika kot v maturitetno branje leta 2026. Pravkar je izšlo njegovo nadaljevanje Učne ure Eve K., v katerem je popisala nadaljnjo usodo Eve Krhlikar in njenih hčerk, ki se zdaj preselijo v mesto.
Tina Vrščaj
Učne ure Eve K.
Beletrina, zbirka Beletrina, 2025, t. v., 484 str., 29 €, JAK
Bukla: Kako je prišlo do tega, da je vaš roman Na Klancu dobil nadaljevanje?
Vrščaj: To sprva ni bilo v načrtu. Na Klancu je en sam in lepo sklenjen. Ker pa ga bralci vsa ta leta zvesto prebirajo, pogosto kapljajo vprašanja: Kaj se potem zgodi Evini družini? Se Gregor vrne? Kaj bo s tretjim otrokom? Direktor Beletrine me je ob vsakem srečanju vprašal: »Že kaj pišeš, Tina?« Sem odkimavala, ob službi in otrocih ni prostega časa. Nekega dne je še mami pribila: »Napiši nadaljevanje!« Približno takrat mi je kapnilo, da je nastopil čas, da povem, kar hočem povedati o šoli. Pri tem so me vsi podprli: mož in starši s skrbjo za otroke, prijateljice s posluhom za dileme, meni ljubi avtorji z odkritimi komplimenti, založba Beletrina pa s »sobotnim« mesecem. Brez njih Učnih ur Eve K. danes ne bi bilo. Hvala!
Bukla: Eva K. se s svojima hčerkama s Klanca vrne v mesto. Vendar … hčerki ugotavljata, da tam ni bilo nikogar, vendar tudi v mestu na dvorišču ni nikogar. Kaj se je zgodilo?
Vrščaj: Ena dimenzija Učnih ur je tudi pregovorna osamljenost, ki te doleti v mestu. Drugačnega okusa je od tiste na vasi. Otrok ni na igrišču, nihče ne pozdravlja na sprehodu, ob zahtevni službi učiteljice in materinstvu pa tudi ni prostora za prijateljevanje … Kje so vsi? Najbrž preveč pospravljeni v sobe in avtomobile. Premalo pa hodijo, se igrajo na prostem in družijo. Ljudje smo z napredkom prišli do točke velikega nazadovanja: odpovedali smo se lastnemu mišljenju in postali nepremični kot drevesa. Noge nam bodo počasi odpadle.
Bukla: Eva K. je učiteljica v vrtincu današnjega šolstva. Kaj se je zgodilo z našo šolo, učiteljsko avtoriteto, našim izobraževanjem in našimi učenci?
Vrščaj: Šoli se je zgodil kolaps. Nič ni resnično, vse je dovoljeno. Zdolgočaseni in nasilni otroci, ki ne priznavajo avtoritete. Napadalni starši z inšpekcijo in odvetniki ob boku. Izgoreli učitelji. Divja ravnateljica, ki mora v viharju držati krmilo. Zdi se, kot da odločevalcem ni do resnice. Želela sem vsem omogočiti vpogled v trenutne razmere na osnovni šoli in spisala podrobne, žive prizore iz šolskega življenja. Zanje sem potrebovala prav Evo Krhlikar, ker je mehka, človeška in s seboj nosi tragično zgodbo, hkrati pa je predana pedagoginja z jasnim sistemom vrednot. Vse je na dlani, in vendar si bo vsak bralec zgodbo tolmačil sam. Resnica je namreč zapletena. Premalo povem, če vzkliknem, da je permisivnost temačna zabloda. Premalo, če se dam na tnalo z izjavo, da osnovnošolcu ne bi smeli dati pametnega telefona.