3 vprašanja: Urška Perenič
Dr. Urška Perenič, slovenistka, literarna zgodovinarka in redna profesorica za slovensko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je širši literarni javnosti znana po monografijah o slovenskih literarnih ustvarjalcih, med drugim o Josipu Jurčiču in Ivanu Tavčarju, po raziskovanju opusa Borisa Pahorja in kritičnih izdajah del Luize Pesjak (roj. Crobath), v katere dnevniku iz leta 1844 je našla tudi navdih za novo monografijo.
Urška Perenič
Bidermajerski dnevnik kot ego dokument
Med pravico srca in meščanskostanovskim korzetom
Univerza v Ljubljani, 2025, m. v., 277 str., 19,90 €
Bukla: Zakaj ste se odločili, da bidermajerski dnevnik obravnavate kot ego dokument, in kaj vam je ta pristop omogočil videti drugače?
Perenič: To mi je omogočilo premostiti vrzel med individualno izkušnjo in kolektivno mentaliteto meščanskega stanu 19. stoletja. Za razliko od literarnozgodovinske analize, ki se osredotoča na literarna besedila v zgodovinskih okvirih, ta pristop omogoča neposrednejše dostopanje do mišljenja, čustev, dojemanj pišoče v polju vsakdanjega življenja. Preučevanje je razkrilo, da dnevnik ni bil namenjen zgolj opazovanju lastnih čustev, ampak je zapisovanje vanj služilo uprizarjanju pripadnosti meščanskemu stanu in utrjevanju stanovskih idealov. Preprosto povedano: še tako osebna izkušnja Luize Crobath je v dnevniku posredovana v skladu s pričakovanji meščanskega reda.
Bukla: Kje pa ste vi med raziskovanjem začutili največjo napetost med intimnim zapisom in znanstveno razlago?
Perenič: Pri analiziranju dogajanja v Crobathovem salonu, saj se tam zasebnost družine diskretno povezuje z javnostjo. Kot raziskovalka sem morala opise salonskih druženj interpretirati ne le kot zabavo, temveč kot statusni preizkus v razvoju meščanske dame. Ali denimo tam, kjer dnevničarka odloži pero in cenzurira lastna čustva, saj ima občutek, da se je dotaknila prepovedane teme, kakor je ljubezen do sovrstnika. Znanstvena razlaga te zamolke prepozna kot del kolektivne matrike meščanske morale, ki telesu in srcu v javnem prostoru ne dovoljuje nebrzdanosti. Podobno je treba razumeti dekletove solze ob gledanju predstave v Stanovskem gledališču. Te niso toliko spontan odmev njene notranjosti; gledališče je bilo »šola«, v kateri se je učila, kako svoja čustva uskladiti s tem, kar se je zanjo kot damo v skladu z moralnimi kalupi meščanskega stanu spodobilo.
Bukla: Kaj iz bidermajerskega dnevnika po vašem mnenju najbolj nagovarja današnjega bralca – in zakaj?
Perenič: Gotovo vprašanje arhitektonike človeške identitete, torej kako ostati zvest sebi znotraj družbenih omejitev, kako oblikovati svojo individualnost v dialogu s pričakovanji okolice. Monografija prav tako nastavlja ogledalo kulturnemu in izobrazbenemu nivoju današnjega časa – humanistični standardi ljubljanskega meščanstva v predmarčni dobi so bili resnično visoki. Verjamem pa, da bo v moji knjigi vsak bralec našel nekaj zase, saj postrežem s številnimi primeri iz meščanskega vsakdana: od izbiranja oblačil za cesarski ples prek mojstrskega obvladovanja plesnih figur v Kazini do branja romanov, veslanja ali drznega kajenja cigare na Rožniku.