3 vprašanja: Žiga Valetič
Žiga Valetič je knjižni avtor, urednik, oblikovalec in še kaj, pri avtobiografski knjigi Mance Košir Manj je mene, bolj sem Jaz pa se je predstavil v novi, soavtorski vlogi: v skladno celoto je povezal na stotine odlomkov iz Mančinih kolumn, intervjujev in drugih besedil ter jih zložil v unikatno knjigo, ki se bere kot namensko napisana avtobiografija.
Manca Košir
Manj je mene, bolj sem Jaz
zbral in dopolnil: Žiga Valetič
Goga, 2025, t. v., 508 str., 37,90 €
Bukla: Kako je prišlo do tega, da ste postali urednik knjige Mance Košir Manj je mene, bolj sem Jaz?
Valetič: Urednik in soavtor sem postal, ker me je nekaj tednov, preden nas je zapustila, za to zadolžila Manca. Mogoče je malce nenavadno, da nekdo med odhajanjem sploh poprosi drugega za pisanje življenjepisa, ampak vedela je, da je vsaj petdeset let skozi pisano besedo intenzivno reflektirala lastno življenje, skozenj pa družbena in intimna vprašanja, ki si jih ljudje zastavljamo. V zadnjih tednih, ko je vedela, da se ji čas izteka, se je poslovila od ljudi, ki so ji nekaj pomenili, in tudi od tistih, ki bi ji lahko pomagali pri tem, da zemeljska bremena lažje ostanejo zadaj. Odločitev je bila verjetno posledica petnajstih let, ko je v hospicu kot prostovoljka spremljala umirajoče.
Bukla: Manca Košir je več desetletij delovala na očeh javnosti, veliko pisala in dala veliko intervjujev. Kaj je po vašem mnenju ključna vrednost knjige, sestavljene iz njenih že objavljenih odlomkov?
Valetič: Ko sem se lotil branja njenih knjig in besedil, shranjenih v računalniku, sem hitro spoznal, da je velik del avtobiografski, ugotovil pa sem tudi, da noben vidik njene poti ni ostal nereflektiran. Zato se mi je zdelo logično, da knjigo sestavim iz njenih besed, čeprav mi ni eksplicitno rekla, naj bo tako. Lahko bi knjigo napisal sam, ampak zakaj bi jo, če je Manca porabila na tisoče ur za pisno artikulacijo lastnih misli in občutij? Sklenil sem, da vse skupaj povežem skozi petindvajset poglavij, hkrati pa s svojo naracijo vzpostavim kontekst in zapolnim praznine. Ključno vrednost vidim v tem, da prvič dobivamo Manco v celoti, prepričan sem namreč, da večina ljudi pozna kvečjemu dvajset do trideset odstotkov tega, kar je dobrega ali vsaj prelomnega doprinesla k slovenski družbi.
Bukla: Koliko je vsebina Mančine knjige pogojena z uredniškim pogledom? Bi bila zelo drugačna, če bi se tega lotil nekdo drug?
Valetič: Uredniški pogled sva na koncu definirala s sourednico Heleno Zemljič. Nadaljevala sva, kot se je spontano nastavilo že med mojim prvotnim procesom zlaganja. Manca je postala literarni, skorajda romaneskni lik, ki doživlja padce in vzpone, ki dela napake in se iz njih dviguje modrejša. Želela sva si, da bi dobili živo in dramaturško zanimivo knjigo, kjer morajo bralke in bralci z vsebino sodelovati, ne pa je le pasivno sprejemati. Če bi knjigo naredil kdo drug, bi bila drugačna tako, kot so različni filmi, ki jih po enakem scenariju posnamejo različni režiserji.