Aleksander Buh: »Stripa nikoli nisem zapustil, on pa ni mene.«
Strip.art.nica Buch, edina specializirana knjigarna za stripe pri nas, je danes zajčja luknja, natlačena s stripi in drugimi kuriozitetami, da se po njej komaj premikaš. Bržkone je tudi edina z lastnimi coklami (raje nisem vprašal) in bejzbolskim kijem, imenovanim »prevajalec« (raje ne sprašujte). Nastala je iz želje ustvariti domačen prostor, v katerem bi se zleknil v fotelj in začel brati. Kar je še predobro uspelo. »Mulci so se udobno namestili, cel dan brali stripe in kokodakali, jaz pa sem poskušal delati,« pravi njen lastnik, zbiratelj, poznavalec in založnik Aleksander Buh.
Tisti, ki so bili mahnjeni na strip, so se že nekako spoznali, pravi Aleksander, ki sicer vse pozna, a »ne paše zraven«. Recimo pri knjigovezu, ki so mu dajali vezat izvode Stripoteke. »V bivši Jugoslaviji smo bili zelo povezani. Pri ustanovitvi legendarnega Politikinega Zabavnika [prvič izšel 1939] je bil zraven tudi Slovenec, prvi prevod Texa Willerja smo dobili v slovenščini.« Aleksander od nekod izvleče mapo in pokaže fotokopijo prve strani stripa iz leta 1959 iz Primorskega dnevnika.
Toda kako iz ljubitelja in zbiratelja postaneš lastnik knjigarne in založnik? Ko je njegov tedanji posel sindikalne prodaje postal zgodovina, je Aleksander kupil prostor, v katerem je prodajal tehnično opremo. Ko se je naveličal, je začel, kot se pošali, švercati stripe. Tako je tehnično trgovino pred 24 leti spremenil v striparnico, obenem pa s tovornjakom še naprej skrbel za premično prodajo malih gospodinjskih aparatov. Ko bi moral nabaviti nov tovornjak, se je vprašal: stripi ali tovornjak? – Saj to ni zares vprašanje!
Čeprav sprva ni nameraval postati založnik, je Aleksandrov največji projekt izdajanje del Mikija Mustra. S prijatelji, ki so ob četrtkih veseljačili v striparnici, so se odločili, da natisnejo 750 izvodov Zvitorepca. Pošli so v dveh dneh! »Tudi po 16 letih samo v svoji trgovini še vedno vsak dan prodam vsaj eno knjigo. Opazil pa sem, da tistih, ki pridejo k meni po Zvitorepca, ne zanima nič drugega. Včasih se mi zdi, da bi se ta knjiga prav tako dobro prodajala v mesariji, kot se v knjigarni.«
Kulturni položaj stripa se je spreminjal in bil je sprejet v kanon. »Strip se je iz pankrta spremenil v princa,« pravi Aleksander. – »Pogrešaš pankrta?« – »Vseeno mi je. Strip imam rad. Nikoli ga nisem zapustil, on pa ni mene.« Spremenilo se je tudi to, da zbiratelji nimajo več prostora. Mladih srbohrvaščina ne zanima, trgovina pa je premajhna, da bi imel še knjige v angleščini. »Kot trgovec sem vedno bolj kritičen. Nekateri stripi so dobesedno zanič. Strip je postal popularen, zato znajo naenkrat vsi scenaristi in risarji ustvarjati stripe, tako kot naenkrat vsi pisatelji pišejo kriminalke. A to ni tako lahko!«
Med idejami, ki še čakajo na uresničitev, so tudi izdaje albumov pozabljenih avtorjev iz 50., 60. in 70. let, kot so Bojan Šlegl, Jelko Peternelj ali Saša Dobrila. »Slovenski avtorji stripa so bili ves čas na svetovnem nivoju,« je prepričan Aleksander.
Ljubljana je mesto literature tudi po zaslugi Aleksandrove striparnice in vztrajnega izdajanja Zvitorepca. Toda nekaj v mestu vendarle manjka: da bi bile knjigarne odprte do noči. »Če bi to kdo predlagal meni, bi ga seveda nekam poslal,« se pošali Aleksander, »a poseben užitek je, da lahko ob desetih zvečer ob pijači brskaš tudi po knjigah.«