Aleš Šteger: »Ogenj je freska Jugoslavije.«

Maja Črepinšek, foto: Borut Krajnc, Bukla 186, 23. 4. 2025

Tretji roman Aleša Štegra je zasnovan po motivih iz življenja Ptujčanke Štefke Cobelj – partizanke Zore (1923–1989), izstopajoče, kontroverzne in slabo razumljene osebnosti z izjemno profesionalno potjo mednarodno priznane muzealske strokovnjakinje in najuspešnejše slovenske kustosinje s kariero na jugoslovanskem zveznem nivoju. Njeno življenje je tenkočutno prelito v biografijo, ki je hkrati pronicljiva metafora časa in družbenih procesov 20. stoletja. Ogenj je roman o Jugoslaviji, o revoluciji, ki žre svoje otroke, in o namernem izničenju spomina.

Aleš Šteger
Ogenj
Roman po motivih iz življenja Štefke Cobelj
Beletrina, zbirka Beletrina, 
2025, t. v., 224 str., 27 €, JAK

Bukla: Na koncu sedemdesetih let se je pomenljivo šepetalo o odžagani in ponižani direktorici Pokrajinskega muzeja Ptuj. Trpki zaključek njene profesionalne poti, zlonamerne, inscenirane obtožbe, policijski pregon in sistematično uničenje njega dela so močno odmevali v muzealskih krogih. Sledil je popoln izbris kolektivnega spomina na njo in na njeno delo. Kako ste skoraj po pol stoletja naleteli nanjo? 

Šteger: Na Ptuj sem zelo navezan, tam sem hodil v šolo, sestavljal knjige o Ptuju, vrsto let sem tam ustvarjal festival Dnevi poezije in vina in tako dalje, a je zgodba Štefke Cobelj šla povsem mimo mene. Ko mi jo je nek njen nekdanji prijatelj pred leti mimogrede omenil, kar nisem mogel verjeti, da zanjo nisem nikoli poprej slišal. Začel sem raziskovati in vse bolj doumel, da moja nevednost ni bila naključna. Bila je simptom. Za Štefko Cobelj nisem slišal tudi zato, ker so to otežkočali mehanizmi kolektivnega izbrisa ali vsaj zamolčanja. Mesto, na katero je ostala navezana skoraj vse življenje in kamor se je vračala tudi po desetletjih življenja v Beogradu in po svetu, jo je dobesedno izpljunilo.

Bukla: S čim vas je navdihnila? 

Šteger: Njena zgodba je zarezala vame z vprašanjema, zakaj se ji je zgodilo, kar se ji je, in kako je bilo to mogoče, katere zgodovinske, ideološke, tudi intim­ne silnice so temu botrovale? Pričel sem raziskovati, študirati njen osebni arhiv, ki je spravljen v Pokrajinskem arhivu Maribor, se pogovarjati s številnimi sodobniki, ki so jo poznali. Potem sem pričel pisati. Pisati v neznano. Da bi si odgovoril na vprašanja, ki jih je bilo vse več in več. Pričel sem iskati tudi jezik, strukturo za tako preizpraševanje. To je bil najtežji del tega procesa. Ni problem biti zaprt leto, dve, tri med kupi dokumentov in pisem. Problem je najti ključ, jezik, perspektivo. Dva praktično zaključena poskusa romana sem zavrgel. Vrgel v ogenj, če tako želite. Leta so minevala, in bolj ko je postajala vidna osrednja oseba mojega romana, Zora, vse bolj vidni so postajali obrisi časa in prostora, se pravi Slovenije, predvsem štajerskega konca, ter kasneje Beograda, jugoslovanskega in veliko širšega, globalnega konteksta od 30. let 20. stoletja pa vse do 1989. 

Bukla: To je velik časovni razpon. Marsikaj se je spremenilo.

Šteger: To je velik časovni razpon, od obdobja vznika in propada prve Jugoslavije in predvsem čas druge, Titove Jugoslavije in jugoslovanske revolucionarne ideje. Štefka Cobelj je bila partizanka, trikrat je bila pravnomočno obsojena na smrt, a je preživela in ostala globoko zaznamovana in zaprisežena revolucionarni izkušnji NOB. A tem bolj ko se je vojni čas oddaljeval, tem bolj nerazumljena je postajala s svojo vero v izročilo revolucije. Kot predstavnica jugoslovanske vlade je na najvišjem nivoju vzpostavljala kulturne diplomatske stike, imela izjemno razpredeno globalno mrežo po muzejih in galerijah po vsem svetu, skladno z njo tudi mednarodno izkušnjo kot le redki v tedanji Jugoslaviji. Ko se je v sedemdesetih iz Beograda vrnila na Ptuj, je ta kozmopolitizem naletel na principe slovenske palanke. Konflikt je bil neizogiben. 

Bukla: Njena življenjska zgodba, njen vzpon in zaton, se v romanu metaforično prepleta s političnimi in družbenimi spremembami v Jugoslaviji. Bere se kot pomenljiva, zloslutna napoved procesov, ki so požgali Jugoslavijo. Ali pa bi se to lahko zgodilo tudi kjerkoli drugje? 

Šteger: Prepričan sem, da se sorodne zgodbe dogajajo vsepovsod. Idealisti, ki se tragično razbijejo na čereh lokalnih okoliščin, revolucionarji, ki jih požre revolucija. Seveda pa so vsepovsod različne silnice, mentalni principi, ki vladajo takemu mletju nadpovprečnih, izstopajočih posameznikov. Zame je Ogenj freska Jugoslavije in poseben pisateljski izziv je bil z najbolj reduciranimi sredstvi ujeti potek časa, spreminjanje družbe in širših konteks­tov. Pri tako širokem nastavku je namreč nevarnost precejšnja, da se tekst razleze, jaz pa sem hotel pisati roman, ki ima do jezika enako strog, redukcio­nističen odnos, kot ga imam pri pesmih, kjer mora prav vsaka beseda stati na svojem mestu. 

Bukla: Lahko pojasnite motiv ognja? 

Šteger: Človek kot družbeno bitje se prične z udomačitvijo ognja. Pripovedovanje izhaja iz posedanja okrog ognja, z zrenjem v ogenj in pripovedovanjem ob zrenju v plamene. Ogenj amalgamira poprej ločene snovi. Prometejev ogenj prinese ljudem civilizacijo, alkimije ne bi bilo brez ognja. Isto civilizacijo ogenj tudi zmeraj znova uniči. Se še spomnimo Sarajevske knjiž­nice v plamenih? Jugoslavije v plamenih? Metaforično stoji ogenj za revolucijo. A tudi za grmado in sežiganje čarovnic. Ogenj stoji tudi za ptujsko poletje 1982, ko so pred ptujskim gradom uradno in v spremstvu policije in gasilcev sežigali na stotine eksponatov iz muzejskih zbirk Štefke Cobelj. Ogenj ima to neukrotljivo dvojnost, je največji človekov prijatelj in obenem orodje barbarov. 

Bukla: Roman pripoveduje v drugi osebi. Nagovarja kustosinjo, kot da bi jo hotel znova povezati s svetom živih, jo poklicati domov, poravnati, zaceliti. Zmore roman prispevati h kolektivnemu celjenju? 

Šteger: Sem pesnik. Če ne bi bil prepričan o magijski moči literature, ne bi pisal.