Andraž Rožman: »Pomembno je povedati zgodbe ljudi, ki jih je sistem pustil na cedilu.«

Maja Črepinšek, foto: Nada Žgank, Bukla 168, 21. 9. 2022

Novinarja in pisatelja Andraža Rožmana (1983) so vselej zanimale zgodbe ljudi z obrobja, katerih glas redko slišimo, v zadnjem času pa se posveča predvsem pisateljevanju. Leta 2019 je pri Založbi Goga objavil knjižni prvenec, dokumentarni roman z begunsko tematiko Trije spomini, ki je bil nominiran za nagrado kresnik. Njegov drugi roman Titov sin pripoveduje o duševnih stiskah in je poziv k strpnosti ter kritika enostranskega razumevanja »normalnosti«, hierarhičnih odnosov, prisilne marginalizacije in stigmatizacije »norosti«.

Andraž Rožman
Titov sin
Goga, zbirka Goga, 2022, t. v., 184 str., 24,90 €, JAK

Bukla: V prvencu Trije spomini odpirate temo begunstva, v drugem romanu Titov sin pripovedujete o duševnih stiskah. V obeh pripovedujete o ljudeh, ki jim vsiljujemo vlogo obstrancev. Zakaj?
Rožman: Po eni strani je odločitev neracionalna, celo nezavedna, saj mi čuti narekujejo, naj pišem o teh temah in ljudeh, po drugi strani pa gre za premišljeno odločitev. Pomembno je namreč povedati zgodbe ljudi, ki jih je sistem pustil na cedilu, ljudi, katerih glas malokrat pride na površje. Skozi osebne zgodbe in notranje boje protagonistov želim odpirati prostor za razmišljanje o pomembnih družbenih temah in za dialog, ki v absolutnem smislu lahko obstaja le, če ni hierarhije. Na tej osnovi se želim zavzeti za brezpogojno enakost ter povezovanje ljudi v nehierarhično oziroma čim manj hierarhično skupnost.

Bukla: Oba romana imata dokumentarne sledi, drugi roman je delno avtobiografski, oba sta na meji med novinarskim in pisateljskim pristopom. 
Rožman: Zdi se mi, da vse bolj prehajam od dokumentarnega k leposlovnemu. Trije spomini so bili precej novinarski, saj so se držali dejstev, medtem ko v Titovem sinu z izjemo načinov raziskovanja novinarskih tehnik skorajda ni več. Tu dejstva niso več pomembna, saj sem ustvaril povsem novo, knjižno resničnost. Morda je nekaj novinarskega ostalo v načinu pripovedovanja in razmišljanju enega od glavnih likov, ki pa je novinar. A možno je, da se motim, saj se na žanre ne spoznam. Titov sin je avtobiografski v poziciji pripovedovalca Klemna in delno v naravi travm, ne pa tudi v zgodbi. Klemen je nekdanji novinar, ki pripoveduje psihoanalitiku. Tudi jaz sem šel skozi psihoanalitični proces, trajal je skoraj devet let, večinoma trikrat do štirikrat na teden, nabralo pa se je okrog tisoč ur.

Bukla: Ali kot pisatelj lahko poveste, česar kot novinar ne bi mogli? 
Rožman: Kot novinar ne bi mogel prikazati, kako se je v romanu Klemen (v realnosti pa jaz) na kavču poglobil v svoje travme in jih s pomoč­jo psihoanalitika pretežno razrešil. Pred tem se je moral sprva soočiti s svojo pasivnostjo, občutkom žrtve, nemočjo, strahom, naivnostjo, pa z moraliziranjem in pokroviteljstvom, ko se je jezil nad krivičnim svetom, polnim stig­me. A do pravega soočenja, do srži psihoanalize pride šele po zapletu zgodbe, ko ne more ubežati delom sebe, ki se mu jih je težko dotak­niti in bi jih najraje zatajil – z agresijo, nasiljem, zavistjo, občutkom krivde ... Šele po tem, ko ga pretrese Frenkovo izginotje, v oči pogleda svojim temnim platem, se znebi balasta in lahko zares sprejme »norega« Frenka, a tudi sebe. Prav to iskrenost pred samim seboj in čistost primesi, kot so pokroviteljstvo, moraliziranje in (samo)opravičevanje, sem iskal tako v pisanju kot v psiho­analizi, a če hočeš doseči čistost, se moraš najprej soočiti z umazanijo. Oziroma kot pravi Klemen: »Nočem biti dober, nočem biti slab, hočem biti samo človek.« Kot novinar ne bi mogel prikazati niti psihoanalitičnega loka ter preobrazbe travme v kreativnost pri Klemnu in prav tako bralkam in bralcem ne bi mogel pustiti praznega prostora za interpretacijo glavnega vprašanja – je Frenk res Titov sin? Tega ne bi dovolil noben novinarski urednik.

Bukla: Kje postavljate mejo zlorabe zaupanja?
Rožman: Meja je premikajoča, plavajoča in je treba razmišljati o njej. A če si ves čas v stiku z ljud­mi, je ni težko razbrati. Z leti sem ugotovil, da večina hoče povedati svojo zgodbo. Zato moje delo ni težko, moram le poslušati, biti spoštljiv in upoštevati njihove želje.

Bukla: Kako bi opredelili žanr, ki vas pokliče k pisanju? 
Rožman: Ko Frenk omenja Unamunov roman Megla, pravi: »Kaj pa jaz vem o žanrih, zdijo se mi le kot nalepke za knjige, kot so diagnoze nalepke za ljudi.« Tako želi pod vprašaj postaviti ureditev (marketinškega) sveta, ki zgolj z eno besedo za vedno zaznamuje človeka ali knjigo, medtem ko za ukvarjanje z vsebino ni časa ali volje. ­Žanri so velikokrat paketi s pentljo, ki so namenjeni predvsem trženju. Seveda znotraj stroke morajo obstajati, a ni potrebe, da bi se obremenjeval z njimi, saj bi me to lahko le zaviralo. Želim pisati le tisto, kar čutim in menim, da je relevantno tudi za druge ljudi, pa naj se potem iz tega izcimi katerikoli žanr.

Bukla: Na koncu romana Titov sin se še posebno zahvaljujete Jocu Podlesniku, ki vam je odprl svoje izkušnje, in svojemu psihoanalitiku Igorju Okornu, poleg njiju pa še dolgemu seznamu drugih. Dolg seznam zahval ima tudi roman Trije spomini. Lahko poveste kaj več o tem vidiku vašega ustvarjalnega procesa?
Rožman: Verjamem, da knjige nihče ne more napisati povsem sam, saj pisatelj ni izoliran pred vplivi zunanjega sveta. To zame velja še toliko bolj. Tudi z zahvalami želim nakazati pomen povezovanja v skupnost. Se pa včasih sprašujem, ali bi moral omeniti še kakšno osebo, in se potem tudi sekiram, ko ugotovim, da bi bil seznam res lahko še daljši. 

Bukla: V soavtorstvu z Niko Kovač in Klaro Širovnik ste ustvarili tudi Tu sem: zgodbe, ki jih ne želimo slišati, knjigo portretov ljudi, ki jih družba sistemsko in neusmiljeno odriva na stran, tudi izven pogleda družbe. Kako in zakaj je nastajala ta knjiga?
Rožman: Idejo je dobila Nika, jo predstavila ured­niku Aljoši Harlamovu in naju s Klaro povabila k sodelovanju. Motiv je bil podoben kot pri Treh spominih in Titovem sinu – odpiranje prostora za razmišljanje o spregledanih zgodbah. Ta izkušnja je bila zame še posebno pomembna, saj sem dokumentarno zgodbo Saj je samo Joc vzel za izhodišče Titovega sina.

Bukla: Je težko naleteti na posluh založbe za knjigo s »težko« temo?
Rožman: Za zdaj ne. Upam pa, da ne bo preveč boleče, ko bom doživel prvo zavrnitev. Sicer menim, da Trije spomini in Titov sin nista zelo težki knjigi. Resda se v obeh ukvarjam s travmo, a se izogibam pisanju po načelu »kri in solze«. Človek, ki je preživel hude izkušnje, ni vedno žalosten in nima le ene identitete. Čeprav diagnoze sugerirajo dokončnost, duševna kriza v resnici ni večna, ampak pride in gre, vmes je pa veliko vsebine – cela paleta doživetij, kreativnosti, vednosti, izkušenj ... Vsega, kar ponuja življenje.