Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

Andrej Pleterski in Staša Pavlović: nagrajenca Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca leta

Nada Grošelj, Bukla 105-106, 26.11.2014

Andrej Pleterski in Staša Pavlović: nagrajenca Radojke Vrančič za najboljšega mladega prevajalca leta

V nasprotju s Sovretovo nagrado, ki sta si jo v marsikaterem letu delila dva prevajalca ali izjemoma celo trije, bo šla nagrada Radojke Vrančič (priznanje mlademu prevajalcu, ki šteje največ 35 let) letos prvič v roke dveh nagrajencev. V četrtek, 27. novembra, jo bosta na Arsovem odru prejela Andrej Pleterski za prevod romana Sama ljubezen Laurence Plazenet, ki je izšel letos pri KUD-u Sodobnost International iz Ljubljane, in Staša Pavlović za prevod romana Mercedes-Benz: iz pisem Hrabalu Pawła Huelleja, ki je prav tako izšel letos pri ljubljanski založbi Beletrina. Za dva nagrajenca se je Komisija za nagrade in priznanja pri DSKP (letos v sestavi dr. Nada Grošelj – predsednica, Tina Mahkota, dr. Andrej E. Skubic, Nives Vidrih in dr. Primož Vitez) odločila zato, ker njuna prevoda, čeprav sodita v isto literarno zvrst, utelešata dve povsem različni avtorski in temu ustrezno prevajalski poetiki: rahlo arhaizirano in stilizirano, izbrušeno in precizno pripoved Plazenetove na eni strani in Huellejeve hrabalovsko tekoče, bohotne periode z zabavno-grenkim priokusom na drugi. Oba prevajalca sta se s posebnimi zahtevami svojih prevodov spopadla tankočutno in suvereno.

Andrej Pleterski je študiral na Oddelku za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani, na smeri slovenščina-angleščina-francoščina, štiri leta je obiskoval tudi lektorat slovaškega jezika. Dvakrat se je kot štipendist francoske vlade izpopolnjeval v Strasbourgu (2001 in 2002), iz slovaškega jezika in kulture pa na inštitutu UJOP v Košicah (2002). Glavnino del je prevedel iz angleščine in slovaščine, njegov prvi knjižni prevod iz francoščine pa je prav Sama ljubezen. Obenem slovensko literaturo, zlasti poezijo, preliva v slovaščino in angleščino; leta 2012 je na Lirikonfestu prejel lirikonov zlat za prevode slovenske poezije v angleščino. Najbolj vsestransko se ukvarja s slovaško književnostjo, prevaja, vodi literarne večere, objavlja prispevke in intervjuje v slovenskem in slovaškem revijalnem tisku. Na pobudo katedre za slovakistiko FF je vodil štiri prevajalske delavnice v okviru Javnega sklada za kulturne dejavnosti. Oddelek za slavistiko mu je leta 2012 podelil posebno priznanje za večletno mentorstvo in požrtvovalno delo s skupino študentov slovakistike. Je tudi večletni član ocenjevalne komisije v okviru prevajalskega natečaja enote za zahodno slavistiko.

Odločitev, da mu podeli nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca za leto 2014, je Komisija za nagrade in priznanja pri DSKP utemeljila takole:

»Kratki roman Laurence Plazenet Sama ljubezen je ganljiva ljubezenska pripoved, trdno zgrajena iz krhkih jezikovnih struktur. Avtorica je za izris intimne zgodbe izbrala prefinjen jezikovni prijem z jasnim pridihom historičnosti, ki spominja na najboljša dela iz francoske klasicistične literature. Tak pripovedni slog zahteva od prevajalca temeljito besedilno razčlembo izvirnika in izrazit jezikovni čut za plemenito literarno klekljanje. Andrej Pleterski je tej zahtevi v celoti zadostil. Slovensko besedilo ponuja bralcu enakovreden literarni užitek in mu razkriva, kako nežno eksplozivna zna biti slovenščina pri razgrinjanju najbolj skritih in najobčutljivejših duhovnih plasti ljubezenskega čustvovanja. Andrej Pleterski je to delikatno francosko čipko najprej celostno doumel in jo razpletel, nato pa v slovenščini spletel novo, enako čisto, fino, svetlo in presojno.«

Bukla: Andrej Pleterski, roman Sama ljubezen je vaš doslej edini knjižni prevod iz francoščine. Je to samo naključje ali kažejo slovenske založbe manj zanimanja za frankofona dela? Ste roman Laurence Plazenet izbrali sami ali ga je predlagala založba?

Pleterski: Knjižne prevode mi objavljajo šele štiri leta, francoščina tako pri meni knjižno preprosto še ni prišla na vrsto. Na začetku se mi je zdelo logično, da se najprej posvetim angleščini, a izbral sem si avtorja, ki je zahteval svoj čas, in nastala sta dva prevoda romanov. Ker sem takrat tudi intenzivno delal na izpopolnjevanju v slovaščini, je moje čtivo naravno vodilo tudi v prevajanje iz nje in vanjo, takrat najnovejše kratke proze in poezije. Sicer nimam občutka, da bi založbe francoska dela manj zanimala. Na roman me je opozorila evropska nagrada, jaz pa založbo.

Bukla: Sama ljubezen je tragična ljubezenska zgodba iz 17. stoletja. S kakšnimi orehi ste se soočili in kako ste se jih lotili? V prevodu so morda najopaznejši rahla arhaizacija, stilizacija in poudarjen ritem s prefinjeno arhitektonsko stavčno zgradbo.

Pleterski: Osvetlil bi troje: moral sem biti pozoren na sicer pičle stvarne nanašalnice v izogib anahronizmom ali odpravi kulturno specifičnih prvin. Pri stilizaciji mi je pripomogla afiniteta do poezije in (naj)starejše slovenske književnosti, vendar je bilo treba vseskozi preverjati, ali je skladnja še znosna, tako sem ustvarjal tudi ritem. Past se je skrivala tudi v tem, da bi asketskega eliptičnega sloga ne popravljal z izrecnimi (logičnimi) povezovalci.

Bukla: Kako poteka vaše slovenjenje? Pogosto konzultirate avtorje (če so še živi, seveda)? Kako pa prevajanje v tuje jezike: ali za ogrevanje prebirate angleške ali slovaške avtorje iz istih zvrsti?

Pleterski: Z avtorji se res veliko posvetujem, opažam, da morda preveč, saj me okužijo njihove »nameravane« interpretacije, ki pa jih samo besedilo neredko ne ponuja. Najraje se z njimi pogovorim o vzgibih za nastanek del, ne toliko o odprtih mestih, saj ugotovim, da so odprta z namenom, in je spet vse prepuščeno meni. Ja, prevajanje v tuji jezik pa predpostavlja dobro sprotno (bralno in siceršnje) vraščanje v ciljno kulturo.

Bukla: S čim se ukvarjate trenutno in kakšne prevajalske načrte imate za bližnjo prihodnost?

Pleterski: Nadaljujem delo na antologiji slovaške kratke zgodbe, kar s prekinitvami počnem že štiri leta. Slovaki so tu resnično močni. Delam pa tudi že na naslednjem francoskem projektu, zame velikem odkritju, avtorju, ki ga v slovenščini še nimamo. Vmes pa malce utiram pot slovenski poeziji.

Staša Pavlović je diplomirala iz poljskega jezika s književnostjo in iz primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Poleg poljščine prevaja tudi besedila iz nizozemščine in južnoslovanskih jezikov. Huellejev roman je njen romaneskni prevajalski prvenec, sicer ima izkušnje s prevajanjem tako na področju publicistike kot krajših literarnih prevodov. Za svoje prevajalsko delo v poeziji je že prejela tretjo nagrado za prevod pesmi Czesława Miłosza (na natečaju poljskega veleposlaništva in katedre za poljski jezik in književnost Filozofske fakultete v Ljubljani) in prvo nagrado za prevod poezije Ewe Lipske in Łukasza Mańczyka (na prevajalskem natečaju Oddelka za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani).

Svojo odločitev je Komisija za nagrade in priznanja utemeljila z zapisom:

»Mlada prevajalka Staša Pavlović se je morala v svojem prevajalskem knjižnem prvencu, v Huellejevem Mercedes-Benzu /.../, spopasti z dvojnim izzivom: s prevajalsko identifikacijo s tako rekoč dvema avtorjema. Roman je namreč hommage Bohumilu Hrabalu, in Huelle ne le naslavlja svojo pripoved na češkega pisatelja (v obliki fiktivnih pisem), temveč prevzema tudi njegov način pisanja, razmišljanja, njegov stil, celo nekatere njegove motive, recimo peripetije lastne družine. Huellejevsko-hrabalovska poetika, temelječa na igrivi gostobesednosti, na razvejenih stavčnih strukturah, podloženih tudi z elementi pogovornosti, predvsem na skladenjski ravni; temelječa na specifičnem živahnem ritmu dolgih pasusov, na duhovitem veriženju, ki se stopnjuje v nekakšen vrtiljak ali celo dirkališče stavkov, pripovedni izbruhi, prijazna hudomušnost, filozofija in energija vitalizma, vse to je zahtevalo od prevajalke velik ustvarjalni angažma, poglobitev oz. vživetje v avtorja in prevajalsko empatijo – in vsemu temu je bila kos z osupljivo sproščeno suverenostjo, ki prinaša avtentično in neokrnjeno bralsko podoživetje originala. Staša Pavlović se lahko s svojim prvim knjižnim prevodom samozavestno postavi ob bok izkušenim prevajalcem.«

Bukla: Staša Pavlović, diplomirali ste iz poljskega jezika in književnosti. Kaj vas je vodilo pri izbiri študija glede na to, da je poljščina v Sloveniji razmeroma malo uveljavljena?

Pavlović: Radovednost, pa tudi malo poznonajstniškega uporništva. Izlet v Krakov tik pred vpisnim rokom in branje poljske poezije sta me do konca premamila; še vedno sem hvaležna svoji zaletavosti, da me je popeljala v svet tega po jesensko šelestečega jezika, ki mi je zdaj tako blizu.

Bukla: Roman Pisma Hrabalu je hommage češkemu pisatelju Bohumilu Hrabalu in evocira njegovo delo tako slogovno kot tudi motivno. Kaj je bilo najzahtevnejše poustvariti: bohotne periode, pripovedovalčev glas? In kaj vam je pri tem najbolj »ležalo«?

Pavlović: Najzahtevnejši je bil gotovo prvi stavek, ki šteje skoraj 800 besed, česar sem se zavedela šele, ko sem sedla za tipkovnico. Izziv je bil vztrajati pri kačastih stavkih, ki so se jim prevajalci v nekatere druge jezike odrekli, meni pa so se zdeli ključnega pomena. Mi je pa hkrati gostobesednost tudi najbolj ležala, saj je puščala veliko prostora igrivosti.

Bukla: Kako ste pristopili k prevajanju Pisem Hrabalu? Ste si, denimo, pred prevajanjem ali med njim ogledali tudi slovenske prevode Hrabalovih lastnih del?

Pavlović: Hrabala sem brala v slovenskih in poljskih prevodih, kar je v obeh primerih izjemen užitek. Je pa to kljub vsemu tudi in predvsem huellejevski roman, tako da sem izhajala iz dolgoletnega branja in občudovanja njegovih knjig ter svojih spominov na skrivnostni Gdansk, ki sem ga nekoč spoznavala prav skozi njegove pripovedi.

Bukla: Istega leta kot vaš prevajalski prvenec Pisma Hrabalu je izšel že vaš naslednji prevod, Traktat o luščenju fižola Wiesława Myśliwskega, v zbirki Kondor. Imate spet kaj v delu, kakšni so vaši prevajalski načrti?

Pavlović: Traktat je zame eden najlepših romanov sploh, upam na še več prevajalskih srečanj z Myśliwskim. Trenutno sem globoko v prvi svetovni vojni, slikarstvu in klasični glasbi, ki nastopajo v flamskem romanu Vojna in terpentin Stefana Hertmansa, zatem pa pride na vrsto prva mladinska knjiga. In še kup velikih in malih prevajalskih radosti.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...