Anja Mugerli: »Iz besed v knjigi vstane neka podoba.«
Letošnja kresnikova nagrajenka se po romanu Pričakovanja vrača h kratki prozi z zbirko Plagiat, ki se posveča ženski intimi, odnosom, izgubi in tatvini. Zgodbe, ki so nastajale daljše časovno obdobje, se ohlapno povezujejo in s svojo odprtostjo vabijo, da povezave ustvarjamo bralci sami, nekaj pa nam jih je v intervjuju razkrila tudi avtorica.
Anja Mugerli
Plagiat in druge zgodbe
Miš, zbirka *kratke, 2024, t. v., 205 str., 30,95 €, JAK
Bukla: Za roman Pričakovanja ste letos prejeli nagrado kresnik, nagrajena pa so bila tudi nekatera druga vaša dela. Kaj vam kot avtorici pomenijo nagrade in kako je ustvarjati po tem, ko nagrado prejmete – ali to deluje spodbudno ali je morda po tem težje?
Mugerli: Z leti čutim vse manj pritiska, povezanega s pričakovanji. Ne morem sicer reči, da ga ni več, vendar dajem veliko večjo težo občutku neke gotovosti, ki mi jo je dala nagrada kresnik, pred njo pa nagrada Evropske unije za književnost, in sicer v svoje delo, v svoje pisanje. Poleg zadovoljstva ob tem, da je bila knjiga, ki sem jo dolgo pisala in vanjo verjela, nagrajena, me spremlja tudi občutek, da je pred mano odprta pot in da lahko še naprej delam tisto, kar mi je najpomembnejše, torej pišem.
Bukla: Podobno kot v romanu Pričakovanja se tudi v novi zbirki kratkih zgodb posvečate raziskovanju ženske intime, predvsem večplastnosti odnosov med ženskami. Kaj vas je napeljalo k tej temi?
Mugerli: Zbirka je začela nastajati tako, da sem najprej pobrskala med svojimi starimi zgodbami. Po prebiranju sem ugotovila, da so nekatere med njimi primerne za knjižno objavo, in naredila sem izbor. Druge so nastale z mislijo na zbirko, pri čemer sem skušala najti neko rdečo nit, ki bi vse zgodbe povezala, vendar neprisiljeno, to pomeni, da sem želela pisati o temah, ki so me v danem trenutku zanimale. Ženski liki in odnosi med njimi so tako precej spontano postali vezni člen vseh devetih zgodb. Mislim, da je v različnosti zgodb opazno, da so nastajale v širšem časovnem razponu. To sem skušala kompenzirati s tem, da sem jih v knjigi postavila v vrstni red, po katerem lahko ženske like spremljamo od pubertete oziroma mladosti skozi odraslost vse do starosti oziroma konca življenja.
Bukla: Bi lahko izpostavili nekaj, kar protagonistke zgodb povezuje ne glede na njihovo starost, ali bi rekli, da so si popolnoma različne?
Mugerli: Ker so zgodbe nastale v različnih obdobjih – Tatico sem denimo napisala leta 2017 v berlinski rezidenci, Plagiat pa na začetku leta 2024 – je morda težje potegniti neke vzporednice. Ko sem imela večino zgodb že napisanih, je bila prva povezava, ki sem jo zaznala, izguba (prijateljice, stanovanja, mame, ljubljene osebe itd.). Za tem, ko sem končala naslovno zgodbo, pa je do izraza prišel motiv tatvine. Motiva sta nedvomno povezana: ko nam nekaj ukradejo ali odvzamejo, ob tem čutimo izgubo. V zgodbi Tatica tako tatvina nastopa v zelo konkretni obliki, medtem ko je to denimo v Sivi pegi bolj zabrisano, saj protagonistka to, da zaradi epidemioloških ukrepov ne more opravljati svojega igralskega poklica, občuti, kot da ji je bila odvzeta neka pravica, kar jo pahne v zagrenjenost. Ob tem sem veliko razmišljala o povezavi med tatvino oziroma tem, da si nekaj izgubil ali ti je bilo odvzeto, in občutkom lastništva. Kaj vse si lastimo? Le materialne stvari, kot so stanovanje, avto in druge dobrine, ali tudi tisto, česar ne dobimo z neko plačilno transakcijo? Protagonistka v Angelčkih denimo čuti, da ji je prijateljica ukradla fanta, ampak da bi bilo to res, bi moral biti ta fant najprej njena last, človeka pa si ne moremo lastiti. Na to, kako doživljamo take situacije, po mojem mnenju pomembno vpliva to, ali smo v življenju osredotočeni le nase ali pa skušamo v svoje dojemanje sveta sprejeti tudi doživljanje ljudi okoli sebe, najprej svojih bližnjih, nato pa tudi širši krog ljudi, vse do tistih, ki jih sploh ne poznamo. Skrajnost tega je denimo vidna v tragično zastavljeni zgodbi Stanovanje. Čeprav sta tako najemodajalka kot najemnica ekonomski migrantki, prva druge ne dojema kot sebi enakovredne, kar pripelje do nesrečne situacije za drugo. Morda pri nekaterih zgodbah povezava nekoliko umanjka, a po mojem to niti ni tako pomembno. Moj namen ni bil sestaviti nekakšno programsko zbirko, kjer bi bilo vse že naprej določeno, temveč sem želela, da se povezave rojevajo bolj spontano, kar se je tudi zgodilo. Poleg tega bodo bralci knjigo najbrž brali vsak na svoj način, pri čemer se bodo lahko pojavile še kakšne druge povezave, in to se mi zdi povsem v redu.
Bukla: Zbirka nosi naslov po najdaljši zgodbi v njej, pred vstopom v zgodbe pa nas pozdravi citat Ive L. Novak, ki se z njim povezuje, in pravi: »Ves čas, ko pišem, imam občutek, da kradem.« Imate tak občutek? Zakaj?
Mugerli: Roman Ajaccio, ponovno Ive L. Novak sem prebrala letos februarja, v približno istem času, ko sem pisala zgodbo Plagiat, in ko je bila knjiga končana, sem se spomnila na ta citat, ki sem si ga prepisala v svoj zvezek. Najbolj očitno seveda sovpada z zgodbo Plagiat, hkrati pa se posredno navezuje tudi na druge zgodbe. Moje zgodbe se običajno rodijo iz nekih prizorov ali podob, ki se pojavijo med branjem, gledanjem filmov, poslušanjem glasbe, včasih pa tudi iz kakega pogovora. Kakšen tekst tako dostikrat nastane iz besed, ki mi jih nekdo izreče, in včasih te iste besede uporabim v svojem besedilu, denimo v Pričakovanjih je tega veliko, vendar okrog teh besed nato zgradim povsem drug kontekst, tako da bi oseba, ki jih je izrekla, težko prepoznala te besede kot svoje. Najpogosteje pa se te podobe pojavijo, ko berem. Pravzaprav težko berem knjigo, ne da bi ob tem nekje zadaj ves čas razmišljala o svojem pisanju oziroma tekstu, ki ga v danem trenutku ustvarjam. Iz besed v knjigi vstane neka podoba, ki se nato preoblikuje, in če obstane, iz te podobe nastane tekst. Zaradi tega imam včasih občutek, kot da po malem »kradem«, ne toliko ideje, temveč stvari, ki se me dotaknejo, tj. lahko tudi vzdušje v neki knjigi, prizor ali lik, seveda to potem v svojem tekstu vedno predelam.
Bukla: Ali to velja za vse vaše zgodbe ...
Mugerli: V zbirki sem posegla še po nekaterih drugih načinih pisanja. Zgodba Zofi, ki pripoveduje o ostareli ženski, ki se udeleži terapije, kjer prostovoljci glasno berejo travmatiziranim psom, je denimo nastala tako, da sem iz naključno izbrane knjige prepisala nek stavek in na podlagi tega stavka napisala zgodbo. To je ena izmed vaj pri kreativnem pisanju, uporabila pa sem jo zato, ker po romanu dolgo nisem mogla pisati. Na vdih, zgodba, v kateri protagonistka pripoveduje o svojem odnosu s pokojno mamo, pa recimo združuje citate iz različnih knjig. Ti citati, ki jih je v zgodbi zapisala protagonistkina mama in so zapisani ležeče, lahko delujejo kot njeni odgovori na hčerkina neodgovorjena vprašanja. Izpisovanje citatov mi je zelo pomembno, imam jih že polne zvezke in velikokrat jih prebiram, se vračam k njim. V tej zgodbi sem želela prikazati, kako je branje pomembno in kako povezani smo lahko ljudje prek knjig. In spet sem pri povezavi. Če dobro pomislim, menim, da je tudi povezava ena od vzporednic med ženskimi liki v zbirki. Med sabo so neločljivo povezane, pa če si to želijo ali ne.