Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

Anja Štefan: »Vse, kar počnem, se med sabo že ves čas podpira.«

Renate Rugelj, foto: Nada Žgank, Bukla 167, 6. 7. 2022

Anja Štefan: »Vse, kar počnem, se med sabo že ves čas podpira.«

Pesnica in pisateljica Anja Štefan, prejemnica nagrade Prešernovega sklada leta 2022, je vrhunska avtorica, ki že več kot četrt stoletja ustvarja besedila, s katerimi presega okvire leposlovja za otroke in mladino in polni slovensko literarno zakladnico. V zadnjih letih poleg številnih uspešnih avtorskih zbirk pravljic, pesmi in ugank premišljeno izbira in ubeseduje tudi pripovedi iz zapuščine Milka Matičetovega, tik pred poletjem pa je pri Mladinski knjigi izšla še njena zbirka Štiri črne mravljice. Kratki, enostranski premisleki za odrasle in mladino so odlično ilustrirani (Tomaž Lavrič), polni humorja, blago poetski, delno rimani, včasih zadišijo po basni, vedno pa so topli in polni modrosti.


Anja Štefan
Štiri črne mravljice
Od jutra do jutra
ilustracije: Tomaž Lavrič
Mladinska knjiga, 2022, t. v., 108 str., 22,98 €

Bukla: Veljate za izredno vsestransko ustvarjalko: pišete pesmi, pravljice, uganke, prirejate predstave, literarne nastope, predavanja in delavnice, raziskujete in urejate zbirke slovenskih ljudskih pripovedi, pišete strokovne članke in referate, snemate zgoščenke in TV-oddaje … Če bi se morali odločiti za eno samo dejavnost, kaj vam prinaša največ veselja in kje se lahko najbolje izrazite ali gre enostavno za neločljiv preplet vsega naštetega?
Štefan: Precej ste našteli – a takoj lahko rečem, da mi največ pomenita pisanje in pripovedovanje. Že nekaj časa o sebi ne govorim več kot o raziskovalki pripovednega izročila, čeprav sem v določenem obdobju to kar intenzivno bila. Tudi strokovne članke in referate si naložim le izjemoma in jih spravljam skupaj z veliko muko – sem pa navadno potem zadovoljna, ker ob tem še kaj preštudiram in ker svoje izkušnje strnem v zapis, ki nato pride prav drugim in meni. V snemanja tu in tam privolim zato, ker tako pravljice dosežejo več ljudi. Se pa vse, kar počnem, med sabo že ves čas podpira.

Bukla: Ste začetnica pripovedovalskega gibanja na Slovenskem ter ena najpomembnejših slovenskih pripovedovalk. V skoraj treh desetletjih dela je za vami več kot tisoč petsto nastopov tako za otroke kot odrasle. Kako je bilo v minulih dveh letih, ko so bila druženja omejena in živih stikov s poslušalci in bralci ni bilo? Kaj ste počeli in kam ste usmerili svojo energijo? 
Štefan: Najprej sem se zatišja razveselila. Lotila sem se vseh napol pozabljenih kupčkov v svoji delovni sobi. Za Ciciban sem pripravila živalske slikopise za dve sezoni, izhajati začnejo jeseni. Po mnogih letih sem dokončala izbor živalskih pravljic s celega sveta, zdaj je v ilustriranju pri Zvonku Čohu. Napisala sem pravljico Medved in klobuk, ki je že izšla, in še dve drugi, ki se mi tudi zdita kar v redu. Predvsem pa sem pisala mravljice. Nekaj mesecev mi je vse to čisto ustrezalo, potem pa sem začela nastope pogrešati, in to zelo. Posebno tiste po osnovnih šolah. Rada se družim z otroki, rada se igram s tem, da nas premak­nem v zgodbeno realnost, v vzporedni domišljijski svet. To mi je res dober hec, blagodejen. In toliko naklonjenosti se na koncu pretoči med nami.

Bukla: Večina vaših slikanic doživi številne ponatise in ponovne izdaje. Štiri črne mravljice so prvič izšle pred petnajstimi leti. Takrat je bilo sedem zgodbic (ilustriral jih je Zvonko Čoh) zbranih v drobni slikanici iz zbirke Čebelica. Zdaj je število »mravljih modrosti« naraslo na več kot osemdeset. Kako je prišlo do tega?
Štefan: Že takrat, pred petnajstimi leti, sem imela o mravljicah napisanih veliko več zgodb, a sva se z urednikom odločila le za tiste, ki so se nama zdele bolj otroške. Potem so nastajale nove in nove, skupaj več kot tristo. Za knjigo sem odbrala boljše, hkrati pa sem se poizkušala izogniti ponavljanju motivov. 

Bukla: Zbirko bistroumnih, včasih tudi rimanih razmislekov je tokrat likovno opremil Tomaž Lavrič, s katerim sta prvič sodelovala. Kakšen je bil ustvarjalni proces in kako sta se ujela? Ste prepoznali svoje mravljice v njegovih ilustracijah?
Štefan: Tega, da bi mravljice ilustriral Tomaž Lavrič, se je domislila likovna urednica Tanja Komadina, urednica Irena Matko Lukan pa mu jih je poslala in razložila, za kaj gre. Zelo vesele smo bile, da jih je sprejel, saj se to ne zgodi zlahka – baje je Tomaž kar izbirčen. Nato je z njim sodelovala predvsem Sanja Janša, oblikovalka. Zmenila sta se, da bo narejene ilustracije sproti vnašala v postav­ljeno besedilo in da bosta tako ugotavljala, koliko jih je še potrebnih. Na koncu smo poprijele vse štiri, se posvetovale, prelagale, primerjale – očitno dovolj zagnano in simpatično, da nas je Tomaž spravil celo v skupno mravljinčjo pesem. Kako sva se ujela midva? Do danes se še nisva srečala in tudi po telefonu še nisva govorila. Precej hecno, ne? Mi je pa Tomaž pisal, ko sem prejela nagrado Prešernovega sklada in se pošalil, da sva zdaj oba nesmrtna. To, kar je narisal, je super. Res – gledam in se čudim, kako lahko koga tako uboga roka. In zelo mi paše navihanost, ki jo je v mravljice ujel. Poglejte tiste, ki plešejo – kako imajo postavljene podplatke ali prste na rokah. Res so mi všeč. 

Bukla: Prvič so mravljice spregovorile za otroke, zdaj pa se zdi, da so kratke, družbeno aktualne, izbrušene, včasih humorne, vedno pa večplastne zgodbice namenjene tudi (ali predvsem) odraslim … Kakšnega bralca ste imeli v mislih, ko ste jih snovali? 
Štefan: Ne vem, kar pisala sem jih sproti, kot so se mi zložile. In ob tem se je vse bolj kazalo, da so za otroke prezahtevne. Zdaj so zbirka drobnih zgodb, morda celo pesmi v prozi, za mladino in odrasle.

Bukla: Poleg vsakdanjih težav z vremenom, prehrano, naravo in odnosi se mravljice večkrat sprašujejo tudi o umetnosti in ustvarjalnosti. Kako pogosto ste jim »na jezik položili« lastne premisleke in strahove in koliko ste črpali iz okolice? Kako sploh so nastajale zgodbice?
Štefan: Najprej vedno kot hipni utrinki, ki se porodijo iz sprotnega doživljanja, opazovanja, poslušanja, branja … Na začetku navadno ne vem, kam me bo peljalo. Kot bi sama pri sebi radovedno preverjala, kaj bo prišlo iz mene, če kar začnem. Če si rečem »Štiri črne mravljice so …«, počakam in vidim, kaj pade zraven. Potem se zgodba včasih razvija tako, da sledim pomenu, včasih pa zvoku. Na koncu jo poskušam zaokrožiti – in ta del ni več hipni, ampak navadno kar traja. Včasih mi uspe in včasih ne. V računalniku je tudi zelo veliko nedokončanih.

Bukla: Gre za strašno simpatičen knjižni projekt in za konec bralcem lahko zaupamo, da so zgodbice, ki so iz računalnika našle pot do knjige, izvrstne. Upamo, da svoje konce kmalu dobijo tudi tiste nedokončane ...


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...