Anja Zag Golob: »Delam, kar sem vselej želela delati.«
Anja Zag Golob je priznana slovenska pesnica, že več kot deset let tudi založnica, piše kolumne in javno nastopa, s svojo najnovejšo knjigo Poskus vsakdanjosti pa je svojo avtorsko ost usmerila tudi v prozne vode. V enajstih prostih spisih, kot je poimenovala besedila v tej inovativno oblikovani knjigi, se je posvetila temam, ki so jo nagovorile še v času pandemije, od (pitja) čaja prek poslušanja plošče The Köln Concert Keitha Jarretta do izzivov v zvezi z obiskovanjem in odpiranjem knjigarn(e). Ob izidu teh njenih »poskusov vsakdanjosti« smo z njo opravili kratek pogovor.
Anja Zag Golob
Poskus vsakdanjosti
Prosti spisi
samozaložba, 2024, t. v., 113 str., 28 €
Bukla: Začnimo napol v šali, napol zares: na fotografiranju za naslovnico Bukle je bilo zabavno, kakšno pa je življenje kulturnice v resnici? Kakšna je njena »vsakdanjost«?
Zag Golob: Ni enostavno, delo je, posebej v luči neosnovanega sovraštva in predsodkov splošne javnosti do kulture in delavk in delavcev v njej, naporno in daleč preslabo plačano, pogoji pa iz leta v leto težji, a delam, kar sem vselej želela delati, in ne mečem svojega časa stran, kar me pomirja. Umrla bom zadovoljna, da sem na vse pretege in vse mogoče načine delala knjige, ne pa denimo denarja.
Bukla: So se časi tako zresnili, da ste iz poezije v Poskusu vsakdanjosti prešli v prozo? Seveda že dolgo pišete kolumne, a vendar: je ta prozni prvenec zgolj izlet v prozo ali vaša nova avtorska usmeritev?
Zag Golob: Saj poezija je, vsaj zame, skrajno resna reč, tako da ne, v bistvu gre verjetno za eno od etap na poti, zgolj forma je tu druga. Občutek imam, da govorim iste reči, samo na drug način – v prostih spisih bolj razvezano, pri poeziji bolj sežeto in metaforično, se pa, vsaj meni se tako zdi, avtorstvo zrcali vsaj v načinu razmišljanja, če se že iz pisave ne bi razpoznalo.
Bukla: Ne morem se izogniti vprašanju glede naslovnice te knjige: Mladen Dolar je nekoč rekel, da avtor v resnici ni pomemben, šteje samo vsebina knjige. Sami ste se odločili, da (v samozaložbi) izdate knjigo, kjer na naslovnici ni niti naslova niti imena avtorja. Gre za eksperiment ali za avtorsko držo?
Zag Golob: Julian Barnes je, ko je leta 2011 za Smisel konca končno prejel bookerja, med drugim dejal, da mora biti (tiskana) knjiga tudi lep objekt – in da je to tudi eden od argumentov za njeno preživetje. V naslovnice se že več let intenzivno poglabljam, njihovo snovanje me nadvse zanima. Pa pri tej zadnji je že viden napredek – naslovnica četrte pesniške zbirke da ne, ki jo je oblikovala Urška Hočevar, je povsem prazna, pa hrbet tudi, vez pa je švicarski (odprt). Par ljudi mi je pisalo z vprašanjem, če je njihov izvod nemara defekten. Bila sem navdušena – oblikovanje knjige je domala perfektno povzelo njeno vsebino.
Bukla: Podnaslov Prosti spisi nakazuje, da gre za osebne zgodbe na svobodno izbrane teme, a njihova rdeča nit je jasna: (notranje) življenje kulturnice v 21. stoletju. Kako so zgodbe nastale, ste načrtno izbrali teme – ali pa so one izbrale vas?
Zag Golob: To so v bistvu vsakdanjosti, ki sem se jih v pandemiji in po njej bala izgubiti, saj imam občutek, da me kot osebo ključno definirajo. Zbrala sem na kup tiste, ki sem se jih spomnila najprej in sem o njih lahko pisala ter so mi bile za tak način »obravnave« pristopne, odprte.
Bukla: Presenetila me je globoka emotivna plat vašega proznega pisanja, ki se lepo naslanja na poetske teme … So ta čustva nastala spontano ali so plod »velikega načrta«?
Zag Golob: Obupno slaba igralka sem; za to, da bi lahko taka čustva odigrala, bi morala biti pa po moje vrhunska. Prosti spisi so formalno blizu esejem, pri katerih vsaj v izhodišču pristaneš na to, da bodo osebni; tudi to, torej izrazito čustven, emotiven človek, sem torej v tem oziru. Pri čemer pa posebej opozarjam na ogromno razliko med zasebnim in privatnim, ki sem se je med pisanjem absolutno zavedala in je nikakor nisem želela prestopiti.
Bukla: Ravno v teh dneh mineva pol stoletja od izida plošče Keitha Jarretta The Köln Concert, o katerem tudi pišete v knjigi. Kdaj ste ga poslušali nazadnje? In občutki?
Zag Golob: Prav pred nekaj dnevi, v dnevih okrog obletnice, sem znova preposlušala celega. Pred nekaj leti sem ga za rojstni dan od drage osebe dobila na plati in občutje ob poslušanju na tak (v osnovi zamišljen) način je nekoliko drugačno, morda še bolj koncentrirano. Znova pa sem imela občutek, ki ga popisujem tudi v knjigi, da je namreč en del v II a povsem nov in da ga nisem še nikoli slišala. Ta muzika je čarobna. Zdi se že kar preveč preprosta – na prvi pogled. A za njo so cele pokrajine, ki se razmahnejo vsakič, ko se ji posvetiš ... in vsakič drugače. Fascinantno in kar neverjetno; gre za občutje, ki ga zasledujemo tudi v poeziji, kadar je res dobra. Pojavi se redko, a ko se, je to res osupljivo.
Bukla: Glede Jarretta deliva ta občutja. Kakšna pa je vrednost poezije v današnjem svetu? Kaj drevesom pomeni branje poezije?
Zag Golob: Poezija nima nikakršne vrednosti, ker je, jasno, popolnoma neprecenljiva. Poezija je višek človeške rabe jezika, pa tudi humanizma vobče, uči nas živeti in biti ljudje, kot taka je eno največjih daril – nedvomno tudi za drevesa.
Bukla: Kakšna bi bila vaša idealna knjigarna, če ne bi imeli finančnih omejitev?
Zag Golob: Hvala vam za to vprašanje. Dolgo sem razmišljala, kako naj vam nanj pošteno in neposredno odgovorim, izogniti sem se želela patetiki, vendar ne morem drugega, kot da povem, da se imam na dober dan za srečnega človeka, ker posedujem ključe dveh knjigarn. Tista v Mariboru je premajhna, ker meri le 12,8 m2, ona v Ljubljani pa ni v središču mesta, ampak v Šiški, a zame sta neskončni izvor radosti, pa tudi ponosa, ker zelo dobro vem, čez kaj vse je bilo treba iti, da bi ju vzpostavili in obdržali, posebej v teh časih. Mariborko in Šišklo vidim kot prostora svobode, debate, mesti srečanj in dogodkov, ki človeka spajajo s knjigami, in ne zamenjam ju – niti za El Ateneo Grand Splendid.
Bukla: Lahko poveste kaj o svojih prihodnjih avtorskih načrtih?
Zag Golob: Novembra izide pri založbi VigeVageKnjige Superžaba najde zaklad, prvi del prvega stripa, za katerega sem napisala besedilo, vizualna podoba pa je v kompetentnih rokah Dore Kaštrun. Letos bi rada končala svojo dramo Postelja za dve igralki, ki jo s prekinitvami pišem že več let, nadaljevati pa želim tudi pisanje esejev – odkar nimam več kje objavljati svojih kolumn, imam za slednje več časa.