Anja Zag Golob: »Nameravamo nadaljevati delo za enakovreden položaj stripa.«
VigeVageKnjige, »založba za risoroman in ostale neprave stripe«, je lani praznovala deseto obletnico delovanja, na literarno sceno pa je vstopila ravno v času, ko je strip pridobival in tudi potreboval nov zagon, zlasti pri delih za najmlajše. Zagnana ekipa je hitro vzpostavila samosvoj način delovanja in poiskala poti do bralstva tam, kjer jih prej ni bilo. Njihove knjige redno prejemajo zlate hruške in različne nagrade, stripovsko krajino pa so obogatili tako s popularnimi kot tudi zahtevnejšimi izdelki za bralke in bralce sodobnih stripovskih romanov, ki so jim sami iznašli besedo – risoromani. Z glavno urednico Anjo Zag Golob smo se pogovarjali še vedno v duhu obletnice, ki so jo popestrili tudi z več izobraževalnimi projekti.
»Nameravamo nadaljevati delo za enakovreden položaj stripa med ostalimi literarnimi zvrstmi.«
Bukla: Vaša založba je znana po tem, da veliko pozornosti nameni grafični pripravi in tehnični zasnovi, vključno s tiskom, izbiro papirja, vezavo itd. Nekateri od vaših izdelkov so, ko jih primeš v roke, pravi umetniški artefakti. Kako težko je tako tehnično zahtevne projekte plasirati v slovenski knjižni prostor, v katerem naklade niso visoke?
Zag Golob: V bistvu delamo zgolj po standardih, za katere smo prepričani, da so osnovni. V prodajo ne po vsebini, besedilu in risbi ne po formalnih kriterijih tiska, vezave itd. ne dajemo knjig, ki jih mi ne bi kupili. Slovenski založniški in knjigotrški prostor sicer dopušča nižje knjižne standarde, tudi slabo vezane, nelektorirane knjige na cenenem papirju, tudi ljudi, ki vidijo knjige kot izdelke, ne razumejo nujnosti obstoja malih založb, pa celo organizirajo največji knjigotrški dogodek v državi in sedijo v pomembnih organih panoge – a vse to ni naša stvar. Ko smo leta 2013 registrirali založbo, smo želeli, da so VigeVageKnjige v slovenskem založniškem prostoru primer dobre prakse. No, to je naša stvar.
Bukla: V sfero stripov za najmlajše ste vnesli svežino s pretežno serijskimi projekti francoskega in nemškega porekla in s tem pripomogli k preporodu stripa za otroke, ki smo ga prej kakšnih dvajset let kronično pogrešali. Kako, mislite, bi se dalo to novo generacijo bralk in bralcev zadržati, da bi po stripu posegala tudi potem, ko bo zrasla?
Zag Golob: Vedno je prvo merilo pri izboru dela v naš program njegova vsebinska in izvedbena, estetska kvaliteta. Tako je tudi pri otroških stripih, kjer je kvaliteta del in prevodov zaradi dejstva, da se mnogo otrok s stripi uči tudi brati, le še toliko pomembnejša. Posledica nestabilnega sofinanciranja s strani JAK povzroča, da žal ne moremo tako hitro, kot smo načrtovali, razvijati segmenta risoromana za mlade odrasle, slednji pa predstavlja ključno in logično nadaljevanje vzgoje vizualne pismenosti pri otrocih. Ravno ta segment je absolutno nujen, če hočemo v adolescenci mularijo zadržati pri knjigah, sicer eksponentno izgubljamo bralke in bralce v odrasli dobi. Založba prav temu delu posveča najvišjo možno pozornost.
Bukla: Izdali ste kar nekaj risoromanov z zahtevnejšo vsebino, ki je včasih tudi izpovedna, na primer Bezimena, Dom za umret, Človek za nobeno rabo, Brez las, Oleg in Polly, vendar se zdi, da so tudi nekatere sodobne klasike med njimi ostale prezrte. Zakaj mislite, da je tako?
Zag Golob: Ker MzK in JAK ne razumeta pomena vzgoje vizualne pismenosti med odraslimi in ključne vloge, ki jo pri tem spričo lastnih vsebinskih in formalnih specifik odigra prav strip. Na državni ravni po moji vednosti tozadevno ne obstaja nobena strategija. Mi jo imamo in smo jo v okviru prijave na letošnji programski razpis JAK tudi predstavili, kot rezultat pa prejeli občutno manj sredstev, kar je ključno ogrozilo ne le izdajanje knjig (nekaj zahtevnejših izdaj smo bili prisiljeni odpovedati), marveč tudi obstoj založbe. Ki jo bo zdaj reševal EU razpis. Kako naj povprečna bralka in bralec v Sloveniji poznata dobrobiti risoromana, če jima ni bil nikoli zares predstavljen? Aprila smo z lastnimi sredstvi organizirali serijo delavnic o risoromanu za knjižničarke in knjižničarje po vsej državi. Rezultati so izjemni. Državna kulturna politika o tem nima pojma in v nobenem oziru ni sodelovala. Potem ni čudno, da so povprečni slovenski publiki strip Miki Miška, Alan Ford in Asterix, tu se pa neha. In če je tako, se ni čuditi, da risoromani, ki ste jih omenili, kljub svoji v tujini večkrat nagrajeni odličnosti pri nas ne dosežejo ustrezne prepoznavnosti, branosti in prodaje.
Bukla: Z izrazom »risoroman« ste v Sloveniji dvignili nekaj prahu, saj so se nekateri ustrašili, da želite z njim spodriniti kar besedo »strip«. Kako po drugi strani gledate na izpeljanke, kot so »risopoezija«, »risočrtica«, »risonovela«?
Zag Golob: Stripovska literarna zvrst, ki je zadnja desetletja v tujini v izjemnem vzponu, se je izrazito razplastila in posledično je podzvrsti nujno ustrezno poimenovati. Ena od njih je risoroman, kakor v slovenščino prevajamo pojem »graphic novel«; tu je, poleg drugih specifik, podobno kot pri klasičnem romanu poudarek na zgodbi in njeni plastnosti, na razvoju protagonista. Poimenovanja pa seveda potrebujejo tudi druge podzvrsti, njihovo rabo pozdravljamo in upamo, da jih bo izhajalo čim več, tudi domačih.
Morda bi ob polemiki okrog izraza risoroman dodala le še: najbolj so se vpeljavi pojma risoroman protivili ljudje, katerih preživetje ni odvisno od prodaje na trgu. Na toplem, varnem in udobnem se pač z lahkoto dlakocepi, medtem pa je stanje v slovenskem založništvu in knjigotrštvu, posebej ko gre za strip, katastrofalno. Očitali so nam, in ta očitek ni posebej originalen, da je uvedba termina risoroman namenjena zgolj prodaji – večjo neumnost sem redko slišala. Ker smo vztrajali pri pravilnem poimenovanju, smo dolga leta prodali kvečjemu manj, ne več knjig, in izjemni napori so bili potrebni, da je splošna javnost pojem risoroman prepoznala in razumela. Noben prevod izraza ne bo popoln, a je boljši od rabe tujke, je pa, mimogrede, pojmu risoroman naklonjena tudi vrhovna avtoriteta na tem področju v državi, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU.
Da pa gre marsikomu v nos, da ga je lansirala prav naša založba, ker gre pač marsikomu v nos naša založba, no, to je pa že druga stvar. Tudi mačizem v stripovskih vrstah je znan simptom, a nič od tega pač ni naš problem.
Bukla: Lansko leto in tudi letos ste zagnali več izobraževalnih projektov na področju stripa in med drugim dali pobudo, da bi s pomočjo Inštituta Frana Ramovša ZRC SAZU začeli pripravljati stripovski terminološki slovarček. Kako uresničljiva se vam eno leto pozneje zdi ta zamisel?
Zag Golob: Jeseni smo po lanskih delavnicah nameravali organizirati nadaljevalni delavnici stripovske scenaristike in kritike, a je zaradi rezultatov omenjenega razpisa JAK to žal nemogoče. Obe področji po našem mnenju nujno potrebujeta razvoj, organizacijo izobraževanj, zato to vidimo kot eno ključnih prioritet založbe. Kar se tiče terminološkega slovarja: tak projekt traja več let in skupina ljudi, ki se z njim ukvarja, mora pri tem vztrajati. Ker je področje stripa pri nas itak izrazito podplačano in si ljudje, da preživijo in lahko vztrajajo pri pisanju, risanju in izdajanju stripov, služijo denar, kakor vejo in znajo, si brez finančnega nadomestila za njihov vloženi čas tega ne predstavljam, mi pa sami teh sredstev ne moremo zagotoviti. Posledično morata nujnost takega projekta prepoznati MzK in JAK ter mu nameniti ustrezno financiranje.
Bukla: Kako gledate na prvo desetletje delovanja in kako pričakujete novo desetletje, ki je pred vami? Ste zadovoljni z doseženim in kje vidite pasti za prihodnost?
Zag Golob: Veseli in ponosni smo, da je založba preživela, da se je profesionalizirala, da ima dve knjigarni in štiri zaposlene. V prihodnje nameravamo nadaljevati delo za enakovreden položaj stripa med ostalimi literarnimi zvrstmi, da bo kot tak dojet tudi pri splošni publiki in da bo slednji risoroman končno postal vsakdanje čtivo.