Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Knjiga meseca Mance Košir

Antigonine sestre in Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Manca Košir, Bukla 148, 22. 5. 2019

Antigonine sestre in Frančišek, spev ustvarjenega bitja

Lenart Škof
Antigonine sestre
O matrici ljubezni
Slovenska matica, 2018, t. v., 325 str., 26 €, JAK

Tako zmore filozofirati samo pesnik, ki diha (Dih je Duh, je Sapa bližine) v risu ljubezni in smrti, filozof, ki želi premišljevati »o neki izgubljeni prilož­nosti teologije in filozofije« in vrniti misel k »najizvornejšemu, kar imamo – spominu na začetek, iz ljubezni in v ljubezni«. Zato je nastala knjiga Antigonine sestre, Škofov prispevek »k novi filozofski teologiji ljubezni«. In je poziv k novi etiki, občutljivi za materialni element pri človeku: za telo, objem, za solze in objokovanje.

Teologija ljubezni po Škofu ni patriarhalna, temveč je feministična, saj skozi genealogijo ljubezni razkriva ženski princip. Avtor umeva ljubezen v njenem transcendentnem smislu, misli jo kot »način izmenjave, predajanja, hrepenenja po drugem kot drugem, daru sobivanja«. Ničelna točka etike evropske misli je Antigona (»Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu!«). Njena gesta razodeva feminino matrico Ljubezni kot sestre b i t i. To sestrstvo je prvotna Matrica vsega prebivanja. Škofa je že v prvi knjigi trilogije, katere drugi del so Antigonine sestre, prvi pa je bila Etika diha, nagovarjala sodobna filozofinja Luce Irigaray s svojo konceptualizacijo Diha kot postave Živ­ljenja – biti v dvoje rodi otroka. Irigaray razmišlja o Antigoni, o njeni gesti kot o ohranjevanju življenja in Škof sklene: »V tem je njeno preobilje ljubezni in hkrati njena najbližja bližina s Kristusom. ­Antigona je Kristusova genealoška sestra.« Med Antigonine sestre Škof uvršča tudi pogumno Savitri, ki je prepričala boga smrti, da ji je vrnil umrlega ljubljenega moža, pa grško junakinjo Alekstido, ki je umrla za svojega moža. V krog takega sestrstva sodi tudi naša Lepa Vida – mlada mati, ki išče gostoljubje za svojega bolnega otroka. Konča kot tragična junakinja – skoči v morje. V vodo, ki je od davnine povezana z ženskostjo, kar ponazarja še ena od Antigoninih sester, starogrška boginja Metida. »Metida je prvotno feminino božansko, povezano s samim začetkom porajanja sveta ali kozmogonije.« Je »matricida« (Irigaray).

V temnih časih grozljivih vojnih posilstev in spolnega nasilja naša civilizacija potrebuje novo utelešenje božjega, novo teologijo inkarnacije, je prepričan Škof. »Predolgo že pozabljamo na svoj odnos z božjim, kakor se uresničuje v duhovnih, a tudi spolno opredeljenih plasteh našega telesa in duše.« Nujno je ponovno vključiti v miš­ljenje in delovanje dih varuhinj temeljnih kozmičnih zakonov, ki zadevajo žive in mrtve, nebesa, zemljo in podzemlje. Posebno mesto med njimi pripada Mariji, Jezusovi duhovni materi, tej posrednici med Bogom in nami.

Naj sklenem svojo ganjenost nad Škofovo knjigo z njegovim prevpraševanjem, zakaj filozofija ni mogla postati modrost ljubezni, ampak so jo vedno razumeli v obratnem smislu, kot ljubezen do modrosti. In zakaj teologija ni prvenstveno pripoved o ljubezni in njenih zemeljskih utelešenjih tega (božanskega) nadiha bližine, ampak je prepogosto »sterilna in brezbarvna sholastična disciplina, ki se ukvarja z različnimi metafizično podkrepljenimi kategorijami in 'dokazi' o Bogu«.

 

Alda Merini
Frančišek, spev ustvarjenega bitja
prevod: Miljana Cunta
KUD Logos, 2018, m. v., 211 str., 19 €, JAK

Po prebranih Antigoninih sestrah nekaj časa nisem mogla brati. Potrebovala sem mir in tišino in globino in višino … To najdevam v mistični poeziji. Zato me je nadvse razveselil prevod (imenitno ga je opravila Miljana Cunta!) drage mi italijanske pes­nice Alde Merini (1931–2009). Zbirka Frančišek, spev ustvarjenega bitja, je njen prvi prevod v slovenščino, ki bo pritegnil bralstvo ­Diha/Duha. Alda Merini je imela težko življenje, umrla sta ji dva moža, materi štirih hčera, oboleli za shizofrenijo, ki se je pogosto (kruto, z ­elektrošoki!) zdravila v psihiatričnih klinikah. Poezijo je začela pisati po prvi hospitalizaciji, mladi (stari 22 let) je že izšel odmeven pes­niški prvenec, poimenovan Navzočnost Orfeja. Njegova lira, ta Dih, ki veje, kjer hoče, ji je pela do konca težkim življenjskim okoliščinam navkljub. Ali pa tudi zaradi njih, ki blagoslovljene duše še bolj osrediščijo na vertikali?

Aldi Merini – bila bi lahko Antigonina sestra – je blizu svet božanske norosti, zato je lahko dihala brata Frančiška, svetega ubožca, mistika svetlobnega sija. Kot zapiše Cunta v spremni besedi: »Dvojna narava norosti, ki uničuje in ločuje, a prek spoznanja prav tako tudi zbližuje in dviga, ni daleč od norosti, kot jo razbiramo v Spevu: ´Svoboden in gol stopi Frančišek v očeh ljudi v tisto norost, ki je vzvišena modrost´.« Kar slišim ljubo Aldo Merini, ki skoznjo vzklika Frančišek: »O Bog, / kako me je sram, da sem nosil / razkošna oblačila, polna urokov, / samo da prekril bi svoj sram: / zdaj sem gol, srečen in gol, / sem cvet svojih grehov, / vzdihljaj tvoje ljubezni.« Slišim pojas­nilo ubožca v raševini, ki je poljubljal gobavce: »Tem, ki me vidijo / zlomljenega od naporov, / odgovarjam, / da sem srečen človek, / ker sem videl od blizu / svojega Gospoda obraz.« Kot Škof tudi Merini piše z notranjo gotovostjo, da je Jezus ženski princip, ki daje Dih/Živ­ljenje: »A kdo, Gospod, je Frančiškova mati, / če ne ti, / s prsmi, nabreklimi / od mleka in medu, / Jeruzalem veliki.«

Poslanstvo celibata ne izključuje ljubezni med moškim in žensko, temveč jo vključuje, matrica ljubezni jo predpostavlja. Trdim: Ni Jezusa brez Marije Magdalene in ni Frančiška brez svete Klare! »Kot dan se prične, / prične se, Klara, videnje tvojega obraza. / In nikdar ni ženska bila bolj zadovoljna, / da je v istem trenutku / blizu Bogu in daleč od njega. / Kot vse ženske / sta poželenje tvoje maternice / in moje poželenje / zgolj lačna volkova, / ki hočeta požreti, / meso mojega Gospoda.« In še: »Umrl (bom) med gledanjem tvojih oči, / ljubečih, kot so Marijine.« Sestra smrt mu bo vzela zemeljski dih, ga izmila zemeljske umazanije: »O smrt / vsi te imajo za zmaličeno, / a jaz sem te uzrl v Božjem vzdihljaju. / Prečudovita plesalka, / kako zelo razumem tvojo govorico.« Tudi Smrt je ženska, je sestra, je mati: » [T]i si moja prava mati, / ta, ki pozna mojo pravo dušo, / ki izbranega sina razuma vzame / in ga na ustnice Stvarnika odloži.«


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...