Avtorji, knjige in založbe v kolesju časa in zgodovine

Za začetek dve resnični zgodbi. Prva se dogaja na Vršiču, kjer jim je ravno te dni, po mesecih in mesecih dela, uspelo nekako zaključiti prenovo parkirišč, vmes pa smo vsi obupovali nad očitno vse večjo nezmožnostjo realizacije javnih infrastrukturnih projektov. Samo mislim si lahko, kako dolgo bi trajalo, če bi bilo v današnjem času treba osnovno cesto čez Vršič šele zgraditi.
To pa seveda ne pomeni, da se javni servis ne odzove hitro, če je to preprosto in finančno atraktivno. O tem pripoveduje druga zgodba. Planinec se je odpeljal nekaj višje od Kamniške Bistrice, se povzpel na enega od vrhov, ko pa se je vrnil, ga je čakala položnica v višini 1000 evrov. Ne 40, kot dobiš v mestu za napačno parkiranje, ne 100, 200 ali 400, tudi ne 500 ali 800, temveč 1000! Razlog: parkiranje v naravnem okolju. Pravila in ZON je treba seveda upoštevati, a kazen ni rešitev.
Tudi sam sem to poletje nekajkrat obiskal Kamniško Bistrico. Ob hoji navzgor mi ni bilo vedno jasno, kje ob cesti se sme parkirati in kje ne.
In v čem je poanta? V tem, seveda, da je napisati kazen veliko lažje kot pa nekaj konkretnega storiti v prostoru – recimo zgraditi ali prenoviti parkirišče. Eno gre, drugo pa ne. Energijo imamo, rečeno pretirano, zgolj za izdajanje položnic – tudi na dvomljivih lokacijah.
Pa se preselimo iz alpskih krajev v naše glavno mesto. V 21. stoletju se je infrastruktura v njegovem središču – na kar je v zadnjem času opozorilo več arhitektov – bistveno poslabšala. Šumi–Drama–Maximarket–Schellenburg–Metalka–Garažna hiša Trdinova–železniška postaja je mestna diagonala, ki je postregla z visokocenovnimi, toda od ljudi in mesta odmaknjenimi nepremičninami ali pa s popolno erozijo nekdanjega mestnega utripa, saj je Maximarket kot srce mesta že (pre)dolgo zaprt, Metalka, ki je streljaj od središča mesta, je že leta skoraj povsem zapuščena, garažna hiša Trdinova je tudi na tej poti ...
Kultura boleha tudi v pomembnih manjših slovenskih mestih. Letos je imel Kamnik knjigarno zgolj nekaj dni, ko se je tam odvijal Kamfest. Škofja Loka jo je izgubila že pred leti, pa jo je povrnila zasebna iniciativa. Itn. Se ti kulturni centri mestnim oblastem zdijo nepomembni, da se ne pobrigajo več zanje?
In kaj ima vse do zdaj našteto z avtorji, knjigami in založbami? Veliko. Avtorji, prevajalci, njihovi knjižni projekti in založbe, ki so delovali v preteklosti, zaznamujejo sedanjost in vplivajo tudi na prihodnost. Ko ljudje odhajajo na drugo stran mavrice, svojim naslednikom naložijo prihodnjo skrb za kulturo in jezik, ki so ju sami ohranjali v času svojega življenja in dela.
Letošnje poletje so se zgolj nekaj dni narazen poslovili slovenski pisatelj in dolgoletni delavec v založništvu Slavko Pregl, prevajalec in pedagog Darko Čuden ter slovenski pisatelj in urednik Janez Kajzer. Vsak od njih je s svojo osebnostjo in ustvarjanjem pomembno sooblikoval slovenski knjižni prostor, od tega, kaj in kako smo brali (od slovenskih mladinskih del, romanov do prevodov iz skandinavske književnosti), do tega, kako smo o knjigah kot mediju, gospodarski panogi in kulturni dejavnosti razmišljali ter knjige dojemali znotraj panoge in v širšem kulturnem prostoru.
Bomo zmogli naslediti njihova prizadevanja, od (iz)boljšanja položaja slovenskih literatov prek (boljše) založenosti šolskih knjižnic do kakovostnih prevodov iz skandinavskih jezikov? Nam bo uspelo ohranjati komunikacijski krog knjige od avtorja do bralca tak, kot so nam ga zapustili? Bo slovenska pisana beseda živela in cvetela tudi naprej? Nas slovenščina kot jezik, v katerem se pogovarjamo, živimo, mislimo, čustvujemo in delamo, sploh še zanima?
To so vprašanja, ki ne zadevajo zgolj tistih, ki s knjigo delamo poklicno, temveč se nanašajo na družbo kot celoto.
Dolgo časa je veljalo, da je slovenski jezik v izvrstni kondiciji in da je njegova prihodnost svetla. V minulem poletju so vsaj nekatere od javnih institucij, zadolženih za slovenski jezik, obrnile ploščo in slovenščino razglasile za kritično vrednoto.
Tisti, ki že dolgo (vsaj od začetka tega tisočletja) aktivno in vsakodnevno delamo s slovenskimi knjižnimi besedili (izvirnimi ali prevedenimi), vemo, da je v tem času prišlo do ogromne erozije, tako v dosegu slovenske knjige in besede kot v dojemanju njunega pomena. Seveda ta pot ni šla vedno zgolj navzdol; v zadnjem desetletju je denimo zacvetela slovenska žanrska literatura, ki je privabila nove bralce. Pojavili so se nekonvencionalni avtorji in avtorice, ki so napisali nove slovenske knjižne uspešnice.
A kljub tem svetlim točkam je javno in mnogokje tudi zasebno ravnanje s slovenskim jezikom vse šibkejše. Če se izrazim preprosto in ekonomsko: premalo vlagamo v to, da bi domačo pisano besedo dolgoročno obdržali. Naša generacija in generacija naših otrok ter (pra)vnukov bo gotovo še brala slovensko na papirju, kako pa bo s tiskano besedo v prihodnosti, o tem še ni jasnega odgovora.
Poleg pomembnih bralnih pobud, ki jih na nacionalni ravni izvajajo razni deležniki, je eden od vidikov tudi skrb za knjižne založbe, za njihovo dolgoročno delovanje in za obnavljanje kadrov, ki so iz knjižnega založništva odšli po naravni poti ali lastni izbiri. Pred časom smo številni založniki spisali peticijo o zaščiti uredniškega poklica, ki je srce založniškega dela. Leta so minila, javnega odgovora ni bilo.
V osnovi sem s tem uvodnikom želel napisati nekaj o tem, da je naša založba nedavno praznovala 25 let in da smo izdali več kot 500 izvirnih in prevedenih knjig. Da, naredili smo to. In?
Če slovenskih knjig enkrat ne bo več, če se slovenski jezik ne bo obdržal na visoki pisni ravni, bo delo vseh, ki smo svoje življenje posvetili slovenskemu jeziku in ustvarjanju v njem, zaman. Izginilo bo v prahu zgodovine in vse, kar smo kot narod ustvarili in ni prevedeno, bo za vedno izgubljeno.
Čez Vršič bodo še vedno vozili avtomobili.
Morda bodo tudi parkirali.
In ljudje v njih bodo govorili v jezikih, za katere zdaj skrbijo bolje od nas.