Barbara Rogelj: »Literatura omogoči potapljanje v pluralnost tujih perspektiv.«
Barbara Rogelj, po izobrazbi slavistka in zgodovinarka, svoj poklic neločljivo prepleta z načinom bivanja. Kot vodja kulturnovzgojnega in humanističnega programa Cankarjevega doma soustvarja njegov intelektualni utrip – tako dosledno, da se zdi, kot da jo ob vsakem obisku Cankarjevega doma skoraj nujno srečamo. Njeno profesionalno in zasebno življenje povezuje rdeča nit ljubezni do knjige, do pisane in govorjene besede, ki zanjo ni le predmet občudovanja, temveč temelj razumevanja sveta.
Bukla: Literarni program, ki ga vodite v Cankarjevem domu, ni omejen na promocijske predstavitve knjig, temveč deluje kot prostor razmisleka in družbene refleksije. Kako sami razumete vlogo literature v javnem prostoru danes?
Rogelj: Postaviti literaturo v javni prostor razumem kot vzpostavljanje drobne oaze, kjer se čas še lahko ustavi, kjer si lahko vzamemo čas neko misel, poved prebrati večkrat, se ji posvetiti. Recimo temu infrastruktura za razmislek. Glede vloge pa takole – knjiga je stara, nikakor pa zastarela. Drži, da so se temu mediju pisali že boljši časi. A doslej še nismo našli zadovoljivega načina, kako misel daljšega in običajno tudi nekoliko zahtevnejšega formata zanesljivo prenesti v obliko, prek katere bi jo bilo lažje ponotranjiti, trošiti. Morda se je temu za zdaj še najbolj približal format video eseja. A morda je ravno to tudi tisto, proti čemur se lahko z literaturo v javnem prostoru borimo – proti temu, da je edina vloga, ki nam jo svet še priznava, vloga potrošnikov.
Bukla: Vaš program dosledno povezuje literaturo s filozofijo, zgodovino in teorijo. Kaj po vašem mnenju literatura pridobi s tem prehajanjem med disciplinami in kaj s tem pridobi občinstvo?
Rogelj: Prehajanje literature med disciplinami razumem kot vračanje k njenemu izvoru, ne kot odmik od nje. Literatura nikoli ni obstajala v vakuumu. Vedno je bila v dialogu s filozofijo, z zgodovino, s politično mislijo, skratka – kot že omenjeno – s ključnimi vprašanji časa, v katerem nastaja. Opažam, da številne založbe, ki so sprva začele kot striktno humanistične, teoretske, zdaj svoj program odpirajo tudi leposlovju, da želijo literaturo tudi na tej ravni razumeti kot sopotnico družboslovnim premislekom. Ko se spustimo v pripoved o drugih, o drugem, ko se vanjo vpnemo še sami kot bralci, lahko prek tega obogatimo tudi svoj miselni svet, vsekakor pa izostrimo teoretske preudarke. Literatura torej omogoči potapljanje v pluralnost tujih perspektiv – četudi se ji, kot pravi Anna Kornbluh, to sredstvo vse bolj in bolj odreka – in prav ta potujitveni naboj literature lahko deluje kot lek vsesplošnemu individualizmu. Če svoje delo torej razumem tudi kot takšen korektiv splošnemu stanju, pa kulturna vzgoja tukaj lahko odigra še pomembnejšo vlogo. Prav tesno povezanost humanističnih in literarnih programov s kulturnovzgojnimi, ki jih v Cankarjevem domu prav tako kreiram že vrsto let, štejem za enega svojih glavnih dosežkov. Če parafraziram Pavčka: brez takšne orientacije – »brez branja«, ki misli skupaj z drugimi vedami – »nas pobere«. Pred očmi moramo imeti razliko med informacijo in mislijo. Mladi informacije rabijo virtuozno, sama jih ne dohajam, in v tem se lahko skriva tudi mera občudovanja. Vendarle pa menim, da se bogastvo misli za zdaj še vedno skriva med platnicami.
Bukla: Številni literarni večeri v Cankarjevem domu zahtevajo zbranost in pripravljenost na miselni napor. Kako razmišljate o občinstvu, ki se vrača – kaj išče in kaj mu takšni dogodki omogočajo?
Rogelj: Naš program ne nagovarja abstraktnega »občinstva«, ampak zelo konkretno skupnost ljudi, ki smo jo s svojimi programi sooblikovali. Zdi se mi – in to potrjujejo tudi številke –, da izboru Cankarjevega doma ljudje zaupajo, to pa, upam, ni povezano samo z našo marketinško službo, temveč je predvsem plod doslednega in premišljenega krojenja našega programa. Zavestno namreč vabimo najvidnejše literarne ustvarjalce sodobnosti, avtorice in avtorje, ki sooblikujejo svetovni literarni in intelektualni vrh. Veste, prepričana sem, da bo po digitalni revoluciji prišel (in tudi že prihaja!) čas, ko bo branje postalo spet »in«. Ključna je tudi dostopnost. Večina naših literarnih večerov je brezplačnih, kar je zavestna odločitev: literatura v javnem prostoru mora biti javno dobro. Seveda takšni dogodki pogosto zahtevajo čas, zbranost ... Nenazadnje razumem neko miselno raven, raven zahtevnejših vsebin, tudi kot izraz spoštovanja do občinstva. Kje bi pa drugje dobili takšne vsebine? Tisti, ki redno zahajajo k nam, po mojem pridejo prav po to.
Bukla: Kaj pa vas pri literarnem programu osebno najbolj zanima in vznemirja – kot bralko, pa tudi kuratorko in intelektualko?
Rogelj: Literatura je zame najprej intimna izkušnja, ki je pred vsemi mojimi javnimi vlogami. Formirala sem se skozi branje – ne le profesionalno, ampak tudi kot celovita oseba. Knjige so bile moj prvi prostor orientacije v svetu, način, kako sem razumela sebe in druge, kako sem se učila meandrov jezika, kako kritično dvomiti, kako sočustvovati. Tudi kot mama sem otroka vzgajala skozi branje, to je bil najin skupni čas in eden večjih užitkov materinstva je bil opazovati, kako se v sinu počasi sestavlja pester notranji svet. Eden vznemirljivejših kuratorskih trenutkov je, ko gostiš avtorico ali avtorja, ki ti je zares ljub. Ko literatura, ki si jo poleti na plaži žvečila v tišini, kar naenkrat stopi v skupni prostor. Včasih je prav napeto. Saj veste, kako pravijo, da svojih herojev nikoli ne smeš zares spoznati. Kar naenkrat bo spregovoril nekdo, ki si ga doslej spoznaval predvsem kot tisto avtorsko figuro v ozadju teksta. Ki je govoril skozi like, ne s svojim glasom. In v občinstvu bo toliko ljudi, ki so prav tako prebrali tisto knjigo kot ti in bodo o njej razpravljali, imeli mnenje, ki je lahko povsem drugačno od mnenja, ki si si ga ustvaril sam. Ampak to je smisel vsega tega! Da branje ni le individualizirano haluciniranje ob besedah, skorajda solipsistična dejavnost, temveč da se s prebranim soočamo. Kot intelektualko pa me literatura seveda zanima predvsem kot orodje mišljenja družbe. Zanima me, kaj literatura zmore povedati o razpokah sodobnega sveta – o neenakostih, nasilju, izbrisanih zgodbah, o tem, kako živimo skupaj in zakaj nam to tako pogosto ne uspeva.