Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 25 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervju: Urban Vovk

»Barva resnice, resničnega sveta in človeka ...«

Samo Rugelj, Bukla 116-117, 25.11.2015

»Barva resnice, resničnega sveta in človeka ...«

foto: Borut Krajnc

Urban Vovk (1971) je literarni kritik, prevajalec, urednik in esejist (za knjigo Kruh zgodnjih let iz leta 2006 je bil nominiran za Rožančevo nagrado), ki je do sedaj napisal tri knjige. Zadnja, monografija Res neznosna resnobnost!? o južnoafriškem nobelovcu J. M. Coetzeeju je izšla leta 2012. Za svojo naslednjo knjigo pa se je javno zavezal, da bo leposlovna ali pa je ne bo, in pravkar, ob letošnjem knjižnem sejmu, je izšel njegov literarni kratkoprozni prvenec Garaže, ki prinaša hibridni nabor povsem leposlovnih, a tudi izpovedno esejističnih besedil. Z njim smo se pogovarjali o branju, pisanju, slovenski knjigi nasploh ter tudi o tem, kako je v teh časih živeti kot svobodnjak na področju kulture.

Bukla: Pred štirimi leti je izšla tvoja monografija o Kuciju (Coetzeeju). Zakaj si se odločil, da temu avtorju posvetiš kar celo knjigo – to namreč ni praksa v slovenskem literarnokritičnem pisanju?
Vovk: Tej odločitvi sta botrovala vsaj dva razloga: kar dolgo po mladostnih fascinacijah nad življenji in deli nekaterih literarnih avtorjev sem končno spet naletel na pisatelja, ki me je navdušil tako s svojim pisanjem kot s svojo življenjsko »filozofijo« in mu kljub z leti pridobljeni kritiški distanci skoraj nisem imel kaj očitati. Drugi razlog bržkone tiči v tem, da je monografija v kritiškem svetu nekakšen ekvivalent romanu v pisateljskem. Po knjigi izbranih kritik in knjigi zbranih esejev je bila zato takšna odločitev skoraj logična. Nekaj je zbrati v knjigo besedila, ki so eno za drugim nastala v nekem s knjigo zaključenem življenjskem obdobju, čisto nekaj drugega pa se je leto ali dve temeljito posvečati enemu samemu avtorju.

Bukla: Po tej tretji neleposlovni knjigi pa si si rekel: četrta bo leposlovna ali pa je ne bo. Zakaj?
Vovk: V pisanju sem si vedno postavljal nove izzive, zanimali so me drugačni, novi pristopi, neraziskani tereni, z vsako novo knjigo sem se želel preizkusiti v nečem novem. Ker sem pred slabim desetletjem že napisal nekaj proznih besedil, vmes pa me je »povozilo« življenje, sem po oddaji knjige o Coetzeeju zelo dobro vedel, kaj si želim nadaljevati in dokončati. Ker nisem hotel preslepiti samega sebe in si premisliti, sem svojo namero oznanil javno, in to kar na platnici knjige, da je bilo vse skupaj bolj zavezujoče.

Bukla: Ko sem te pred izidom vprašal, ali so Garaže torej čisto leposlovje, si zastal z odgovorom. Ko jih berem sam, se mi zdijo hibridna knjiga, ki pa iz zgodbe v zgodbo raste. Kako bi Garaže in njihov nastanek opredelil sam?
Vovk: Veseli me, kar praviš: da knjiga raste, saj so zadnja besedila v knjigi najmlajša, torej je rast dober obet. Z odgovorom sem zastal, ker knjiga res ni ne eno ne drugo, je, kot praviš, nekakšen hibrid. Takšne knjige mi kot bralcu že dolgo zelo ležijo, čeprav so pogosto manj opažene, saj niso deležne potiska, ki ga dobijo kandidatke za literarne nagrade. Vsak avtor si, zavestno ali ne, želi ustvarjati besedila, kakršna najraje prebira. Kljub temu da so Garaže nastajale dolgo in da so si pripovedni koti in govorice včasih na moč različni, se mi zdi, da imajo neko prevladujočo »barvo«. Prizadeval sem si, da bi bila vanje ujeta barva resnice, resničnega sveta in človeka, kot sem ju spoznal in ju spoznavam.

Bukla: V spremni besedi k Stonerju pišeš, da si letos v pisateljsko rezidenco v Estoniji vzel tri knjige: eno, Garaže, ki si jo pisal, drugo, ki si jo prevajal, in tretjo, za katero si pisal spremno besedo. Kako je potekal tipični delovni dan, oziroma dnevno kolobarjanje med temi tremi knjigami?
Vovk: Käsmu je zame res kraj posebnega imena, saj se mi je tam zgodilo nekaj prelomnega. Po petnajstih letih navajenosti na ustaljeno poklicno in družinsko življenje z vsemi prednostmi in slabostmi, ki ju ta prinaša, se mi je ponudila priložnost za začasen »izstop«. Že po nekaj dneh so se mi misli prenehale vrteti okoli pisarniških opravil in »kavic«, malo dlje pa je trajalo, da sem začel manj pogrešati družinske rituale. Ko sem bil že skoraj osvobojen vseh teh misli, se mi je začelo med pešačenji po zunaj poletne sezone skoraj popolnoma nenaseljenem polotoku, v idiličnem naravnem okolju prostranih gozdov in baltske obale, v glavi dogajati in plesti marsikaj. Samote in družbene izolacije se nikoli nisem zares bal, a le redko dobi človek priložnost, da se v tem preizkusi. Počutil sem se kot čuvaj plaže v zimskem času: znašel sem se v razmerah, ki vsako eksistenco ožamejo do samega bistva. Nenadoma se ti ne zdi več vredno lagati o ničemer, še najmanj pa (po)ustvarjati resnico o sebi. Moj tipični delovni dan je bil aprila v vseh pogledih drugačen od tipičnega dne v Ljubljani. Ker sem po naravi izrazito nočni tip, sem večino dela opravil ponoči, ob spremljavi zvokov, ki jih je pričaralo medsebojno butanje pozibavajočih se drevesnih krošenj v nočnem vetru. Pri prevajanju, branju in pisanju spremne sem sledil svoji običajni delovni disciplini, Garaže pa so se mi odpirale počasi, med dolgimi sprehodi. Preden sem se lotil pisanja, sem se besedilo naučil že skoraj na pamet.

Bukla: Garaže tako vsebujejo leposlovne pa tudi izpovedne, literarno polavtobiografske zgodbe. Katere so ti bliže, tako v smislu njihovega nastajanja, kot v smislu izpovedne vrednosti tega, kar hočeš sporočiti bralcu? In zakaj?
Vovk: Najbolj avtobiografske so najstarejše zgodbe v knjigi ter njen sklepni in najdaljši tekst Klovn v testu, s katerim sem se hotel preizkusiti v formi izpovedi, ki me je vedno močno privlačila. V preostalih besedilih si avtobiografski elementi podajajo roko s fikcijskimi, osebne izkušnje se prepletajo s privzetimi, doživeto s slišanim. Najbližje so mi, tudi kot bralcu, izrazito avtobiografske zgodbe, ki pa jih je, če želiš biti res iskren, najteže pisati. Jezik se z vso močjo upira opisovanju dogodkov ali stanj, na katere človek ni ravno ponosen. »Klovn« bi bil zanesljivo lahko napisan bolje, če bi se z njim zmogel pogosteje spopasti, tako pa sem z vsakim novim branjem in pregledovanjem moral premagovati odpor do napisanega in se upirati skušnjavi, da bi vse skupaj »zradiral«. Najbrž je v takšnih tekstih ravno zaradi tovrstne razgibanosti, tudi nedodelanosti, moč najti nekaj posebnega. Seveda pa se je naprej treba odpreti lastni izkušnji in se upreti glasnim sirenam avtorskega piarovstva.

Bukla: Šport je pogosta tema tvojih zgodb, od nogometa do televizije in olimpijskih iger. Kako to?
Vovk: Odraščal sem na igrišču, kjer si lahko nekaj pomenil samo, če si se vsak dan znova dokazoval z znanjem in bojem. Če bi si mogel sam izbrati prihodnost, bi se odločil za kariero vrhunskega športnika. Pa ne samo zato, ker je na tem področju mogoča zgodnja upokojitev, temveč tudi zato, ker človeku pomaga spoznavati sebe, si zastavljati na videz nemogoče cilje, presegati lastne omejitve. Velikokrat si rečem: če ne bi bilo redne četrtkove košarke, vseh pretečenih kilometrov in prehojenih višinskih metrov …, bi bilo vse precej drugače. Najlepši občutek je vstati iz postelje z »muskelfibrom«, zato mi volje za vadbo skoraj nikoli ne zmanjka.

Bukla: Osebno se mi zdi, da si s svojim dosedanjim literarnim ustvarjanjem presekal z zadnjo zgodbo Klovn v testu, kjer je pomenljiv nadnapis: J. Williamsu, ki je zarezal. Kaj se je zgodilo ob branju Stonerja?
Vovk: Predvsem to, da sem Stonerja bral in doživel v zelo posebnih okoliščinah, kjer sem mu lahko zares prisluhnil in ga razumel. Človek se mora ob prebiranju tovrstnih besedil najprej odreči samoljubju, ki takšno literarno (in življenjsko) izkušnjo že vnaprej diskvalificira. Moja poanta je, da je v vsakem človeku delček Stonerja, četudi smo (vsaj na videz) uspešnejši na poklicnem ali ljubezenskem področju, se nekje globoko v nas zagotovo skriva neka nepremagana bolečina, s katero se vse življenje tako ali drugače spopadamo. Največji poraz je zanikanje, takrat nas bo zanesljivo premagala, samo še vprašanje časa je kdaj.

Bukla: A vendar: ali ni zarezal že Coetzee s svojo literarno avtobiografsko trilogijo – ton zadnje zgodbe bi lahko bil namreč tudi njegov?
Vovk: Seveda, in to zelo globoko. Tudi eden izmed testnih bralcev je besedilo primerjal s poznim Coetzeejem, kar si lahko štejem v čast ali opomin. Dejstvo je, da tako intenzivno ukvarjanje z določenim opusom na človeku pusti sled. Pri južnoafriškem pisatelju me je zelo navdušila njegova strogost do sebe, ki je pri avtobiografskem pisanju nismo ravno vajeni, a je zanj po mojem nujna. Kajpada obstajajo izjeme, večinoma pa velja, da je v avtobiografijah več skritega kot odkritega. Ob branju imam pogosto občutek, da je bila pisava zlorabljena v prid izkrivljanja dejstev, samoopravičevanja, namesto da bi nam pomagala spoznati piščevo pravo naravo.

Bukla: Kot urednik in kritik že dolgo časa spremljaš slovensko literarno polje. Kako bi ovrednotil njegovo evolucijo v zadnjih dveh desetletjih? Kje smo bili in kam gremo?
Vovk: Literarna produkcija je v tem obdobju podivjala, dosegla za tako majhen in razmeroma nezainteresiran trg neznanske razsežnosti in se pod udarom intervencijskih zakonov rahlo umirila. Načeloma se vsi strinjamo, da je potrebna večja selekcija, vendar bi jo vsak začel izvajati šele za naslednjim vogalom, pri sosedu. Pohvaliti velja potezo Javne agencije za knjigo, ki je v razpisih določila najnižje postavke za avtorsko polo proze, prevoda in pavšal za pesniško zbirko, hkrati pa se mi zdi zelo pomenljivo, da se je pri priznavanju režijskih stroškov odločila za obraten ukrep, saj predpisuje najvišje odstotke, v okviru katerih lahko založnik uveljavlja stroške svojega dela. Nauk zgodbe je torej: važno, da se pišejo knjige, izdajal jih bo že nekdo. Sam se zavzemam za to, da bi izšlo manj knjig, ki bi bile bolje finančno podprte, bolje urejene, lektorirane, pregledane, opremljene …, trenutna politika pa vodi v smer odvečnosti specifičnih znanj in izumiranja tradicionalnih založniških poklicev.

Bukla: Česa se po tvojem mnenju lahko nadejamo od mlade generacije literatov in kritikov?
Vovk: Ker se piše vse več, ker je napisano čedalje laže objaviti in ker so kriteriji vrednotenja čedalje manj pomembni in prirejeni trenutni uporabi, se lahko nadejamo predvsem neizprosnega boja za prostor pod založniškim soncem. Zdaj, ko je vsakdo postal impresarij lastne pojavnosti, ki si želi predvsem čim hitrejše zadovoljitve in čim širše umestitve, je težko kaj doseči izključno z dobrim delom. Mreženje in nekritično navijaštvo, ki ju opažam, nas peljeta v smer, ko bo čedalje bolj pomembno, KDO kaj napiše, ne pa KAJ kdo napiše. Seveda to še zdaleč ni nov pojav, novo je edino to, da je skupni generacijski interes na preizkušnji že veliko prej kot pri prejšnjih generacijah. Ali pa je zaradi družabnih omrežij vse skupaj postalo toliko bolj očitno.

Bukla: Pred leti si sodeloval pri raziskavi, ki je vrednotila pojavljanje zapisov o knjigah v letih 1993 in petnajst let kasneje, leta 2008. To je bilo še pred gospodarsko krizo. Kako bi ocenil stanje zdaj, še sedem let kasneje?
Vovk: Takrat je bilo vse skupaj videti bolj spodbudno: bližalo se je leto, ko je bila Ljubljana prestolnica knjige, pričakovali smo prvo številko Pogledov …, danes pa so tiskani mediji v še večjih škripcih. Prostora zato ni nič manj, vse opazneje pa manjka prave ambicije, kar seveda ni (le) krivda urednikov, temveč pičlih proračunov, s katerimi razpolagajo. Za dobro uredniško politiko je najprej potrebna ideja, nato pa še dovolj širok krog sodelavcev za njeno uresničitev. Če ni denarja za honorarje zunanjih sodelavcev, postane vse skupaj zelo hitro ozko in predvidljivo. Dnevni časopisi so zaradi finančnih težav zaščitili interese zaposlenih in delujejo že skoraj kot javni sektor: stalnost postavljajo pred kakovost in kompetentnost. Zato pa so precej napredovali spletni mediji.

Bukla: Nekaj let si delal kot koordinator dogodkov v Trubarjevi hiši literature (THL), zdaj pa si se vrnil nazaj med svobodnjake. Kako je te čase v svobodnjaškem poklicu?
Vovk: Pravzaprav ni bilo zamišljeno čisto tako, v igri je bila nova redna služba, takšna, ki sem si je vedno želel, vendar se je na koncu vse skupaj izjalovilo. Prednost svobodnjaškega poklica je v veliko večji raznovrstnosti dela: danes prevajaš, jutri pišeš kritiko, pojutrišnjem prijavljaš nov projekt, vmes malo urejaš, vodiš delavnico, se s kolegi sestaneš na seji kake komisije – na založniški ladji bodo tako ali tako kmalu preživeli le še multipraktiki. V THL je bilo vse skupaj precej bolj enosmerno in pod rejeno serijski organizaciji literarnih prireditev, ki pa so vse slabše obiskane. Seveda je še vedno moč z dobro idejo, organizacijskim trudom in spretnim piarom narediti nekaj odmevnega, težko pa je te cilje dosegati na dnevni ravni, zato postane čez čas vse skupaj malce depresivno.

Bukla: Lahko poveš še kaj o svojih prihodnjih knjižnih projektih? Katerih se najbolj veseliš kot urednik in/ali prevajalec? Imaš v načrtu tudi kako novo avtorsko knjigo?
Vovk: Kot prevajalec se ravno lotevam romana Oštar start mladega srbskega pisatelja Miće Vujičića, družinske zgodbe, povezane z nogometom – meni zelo ljuba formula. V naslednjem letu se nameravam lotiti pisanja romana, v (pre)redkih etapah, ki se bodo v prihodnosti gotovo zgostile, pa nastaja priročnik za pisanje literarne kritike, kjer kanim svoje bralske in kritiške izkušnje združiti in oplemenititi s pedagoškimi. Glede uredniških izzivov pa … imate kakšnega? :)


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...