Besedni mag John Fowles in njegov provokativni roman Zbiratelj
Romani Johna Fowlesa (1926–2005) so, vse od njegovega prvenca Zbiratelj dalje, obenem priljubljeni med bralci in deležni velike pozornosti literarne teorije. Zaradi avtorjevega domiselnega poigravanja s konvencionalnimi žanri ter všečnih, inovativnih zgodb so komunikativni in berljivi; metafikcijski potujitveni postopki pa preprečujejo naivno branje in opozarjajo na položaja pisatelja in bralca. Tema, ki jo avtor na različne načine raziskuje v vseh svojih delih, je razmerje med posameznikom in družbo, med avtonomijo in podrejanjem konvencijam oziroma med svobodno voljo in determinizmom.
Roman Zbiralec je srhljivo aktualen, čeprav prevod v slovenščino dobivamo več kot štirideset let po njegovi prvi objavi. Pripoveduje o Fredericku Cleggu, zadržanem, otopelem uradniku in zbiralcu metuljev, ki ugrabi Mirando Grey, samozavestno, živahno študentko slikarstva. Miranda ga s svojo ljubkostjo povsem očara že prvič, ko jo vidi; a ker je nezmožen vzpostaviti pristen človeški stik, se raje predaja ljubezenskim sanjarjenjem. In najbrž bi pri tem tudi ostalo, če ne bi nepričakovano zadel velikanske vsote denarja na športni napovedi. Ta na novo pridobljena moč ga vzpodbudi, da začne namišljene scenarije tudi uresničevati. Kupi si staro kočo na odročnem, samotnem posestvu in v njej uredi kletno sobico, kamor nekega deževnega jesenskega dne na silo privede Mirando.
Njuna svetova, ki ju določajo popolnoma nasprotne osebnostne značilnosti, družbeni položaj in vrednotni sistem, se ne bi nikdar spontano srečala, zato je umetno zrežiran trk toliko bolj boleč. Čeprav Frederick naivno verjame, da ga bo Miranda, ko ga bo bolje spoznala, vzljubila, je resničen dialog med njima nemogoč. Njegov neprodušno zaprt sistem, v katerega se je zatekel pred številnimi življenjskimi razočaranji, mu ne dopušča, da bi uzrl svojo zablodo. Miranda se sprva trudi, da bi razrahljala njegovo togost: \"Ti si tisti, ki je ujet v kleti,\" mu pravi. A kmalu spozna, da je nezmožen prestopiti meje svojega malega sveta, zato tudi sama začne igrati igro na življenje in smrt.
Že sam žanrski okvir, ki se spogleduje s kriminalko in psihološkim trilerjem, je privlačen. A glavna moč, lepota romana je, kar velja za večino Fowelsovih del, v načinu, kako je zgodba ubesedena. Zbiralec je razdeljen na dva dela; v prvem nam svoje videnje poda Frederick, drugi pa je sestavljen iz Mirandinih dnevniških zapiskov. Njun jezik briljantno podvaja njuni osebnostni strukturi. Frederikova pripoved je nevtralna in neprizadeta. Okorni, brezbarvni stavki tečejo gladko in enakomerno; dogodki so nanizani drug za drugim, kot bi bili ujeti v večni zdaj brez vsakršne avtorefleksije. Ta sklenjenost pa učinkuje klavstrofobično tudi na bralce. Nasprotno pa so Mirandini zapiski fragmentarni; izražajo različna čustvena stanja: obup, grozo in osamljenost. Beležijo dnevne dogodke, a se pogosto skozi spomine in analitična razmišljanja odpirajo v preteklost, pa tudi v prihodnost.
Avtor svoja junaka izpeljuje predvsem iz samih romanesknih okoliščin, oriše pa tudi psihološko in družbeno ozadje njunih značajev, saj sta oba protagonista obenem zastopnika dveh različnih socialnih slojev – on je predstavnik množice in ona izbrancev. Skozi njuna razmišljanja se nam razkrivajo klišeji in zmotne, na predsodkih temelječe predstave o svetu, značilne za vsakega od razredov.
Tesnobnost izida njunega dvoboja, ko Mirandino željo po svobodi in samouresničitvi porazi Ferdinandova pasivna želja po posedovanju, še stopnjuje odprt konec romana. Fowles namreč ne pove nedvoumno, ali je bila to Ferdinandova zadnja zmaga ali zgolj prva v nizu mnogih.
Ženska francoskega poročnika John Fowles
Roman pripoveduje o Charlesu, mladem ljubiteljskem paleontologu in zagrizenem darvinistu, ki se tik pred poroko s konvencialno uglajeno Ernestino nesmrtno zaljubi v skrivnostno, neujemljivo, strasti in domišljije polno Sarah. Kot osnova je uporabljen model viktorijanskega romana, ki pa mu avtor s postmodernistično dograditvijo razširi meje tako daleč, da postane tipičen primer odprte proze z različnimi konci, od katerih lažji obvelja za najmanj iskrenega.
Mušica John Fowles
Bizarna zgodba o čudni družbi, ki se v sedemnajstem stoletju odpravi v bližino Stonehengea, kjer se sestanejo s predstavniki druge, razsvetljene in \"ženske\" civilizacije. V romanu sta združena slog starinskih kronik in fantastika, ki najbolj spominja na vesoljsko romance, idilo o pravičnem svetu \"nekje drugje\". Bralci lahko zgodbo rekonstruiramo iz različnih pričevanj pred zapisovalcem in komentatorjem, ki raziskuje skrivnostno izginotje odličnika, ki je sprožil odpravo.
Mag I, II John Fowles
Kultni roman, odličen primer postmodernistične metafikcije, pripoveduje o Nicholasu, uspešnem zapeljivcu in ciničnem megaracionalistu, ki pred resnično ljubeznijo pobegne na grški otok. Tam na skrivnostnem posestvu spozna Conchisa, maga, ki ga s pomočjo metagledališča, v katerem ni meje med igralci in občinstvom, ter hipnoze iniciira v drugačno, globlje razumevanje svobode in ljubezni. Ta intimna preobrazba pa ima tudi socialne učinke; osvobodi se vsiljene družbene identite in zasužnjevalske pripadnosti okolju.