Bik, medved in knjižni sejem v Frankfurtu
Sedeli smo v restavraciji Bull & Bear, nekakšni mešanici pivnice in športnega puba. Okoli nas je bil večerni poletni živžav, za nami kakih osem ur vožnje po nemških avtocestah, za menoj pa zasebna terenska raziskava frankfurtskih knjigarn, v katerih sem malce več kot leto dni pred tem, preden bo Slovenija tam častna gostja knjižnega sejma v Frankfurtu, na knjižnih policah iskal prevode slovenskih knjig. Miha Kovač, ki je nedavno postal kurator prihodnje slovenske knjižne predstavitve, mi je za vsako najdeno knjigo obljubil kavo.
Največ časa sem se seveda zadržal v največji frankfurtski knjigarni Hugendubel, ki ima relativno dobro lokacijo v središču mesta in tri nadstropja knjig. V njej sem žal našel samo en slovenski knjižni prevod v nemščino. Uf, sem si mislil, upal sem, da me bo moral Kovač vsaj nekajkrat povabiti na kavo.
Frankfurtski knjižni sejem je seveda pojem v svetovnem založništvu in knjigotrštvu. Utemeljen je na večstoletni tradiciji knjižnih sejmov in je še vedno največji knjižni dogodek na svetu, na katerega se v drugi polovici oktobra zgrne na tisoče razstavljavcev, založnikov, agentov in knjigotržcev, ki skušajo tam kupiti ali prodati kak skrit knjižni dragulj, obenem pa obnoviti živi stik z ljudmi, s katerimi (v zadnjih desetletjih) komunicirajo po elektronski pošti. Ne glede na to, da je založništvo posel, ki ga lahko bolj ali manj uspešno urejamo na digitalni način, osebni stik med ljudmi ostaja tisti temelj, na katerem (še vedno) stojijo dolgotrajni poslovni odnosi.
Zato tudi institut častne gostje v Frankfurtu, kar je praksa, ki je na tem knjižnem sejmu prisotna od začetka sedemdesetih let naprej, ostaja pomembna pot do predstavitve literature posamezne države globalnemu knjižnemu svetu. Čez eno leto bo ta čast doletela tudi Slovenijo, kar pomeni, da bo šlo za najpomembnejšo predstavitev slovenskih avtorjev in knjig doslej, kar je priložnost, ki se ne bo kmalu ponovila – vsaj ne generaciji srednjeletnikov, ki s(m)o zdaj knjižno najaktivnejši.
Za razliko od večine slovenskih udeležencev frankfurtskega knjižnega sejma, ki v Frankfurt pridejo takrat, ko tu poteka sejem, je bil to poletje moj osebni izziv Frankfurt obiskati na običajen dan sredi poletja, da sem lahko izmeril povprečno letno knjižno temperaturo v tem mestu. Medtem ko sem užival v testeninah, ki so mi jih pripravili v pivnici, me je eden od otrok vprašal:
»Zakaj se ta lokal imenuje Bull & Bear? In zakaj tam stojita jeklena medved in bik?«
Zdramil sem se iz svojih misli in se nasmehnil. Odgovor na vprašanje o Frankfurtu kot knjižnem središču se je namreč skrival tudi v imenu tega lokala. Bik in medved? Seveda, tisti, ki vsaj sem ter tja spremljate borzna poročila, ste gotovo že ujeli izraze, kot sta bikovski (naraščajoči) in medvedji (padajoči) borzni trend. Lokal je imel ime prav po teh ključnih borznih živalih.
V roke sem vzel telefon in vtipkal naslov Frankfurtska borza. Google mi je v nekaj sekundah postregel z informacijo, da je ta oddaljena le nekaj deset metrov. Za vogalom je bil namreč Borzni trg. Vse mi je bilo jasno.
Frankfurt je v osnovi finančno mesto, mesto, kjer se »dela« posel, kjer se od nekdaj trguje, prodaja in preprodaja. To velja tudi za njegovo knjižno plat. Že stoletja prihajajo sem trgovci s knjigami, za njimi pa vsi, ki so s knjigami tako ali drugače povezani, od avtorjev in urednikov do bralcev in založnikov, in v nekaj dneh se ta knjižni vrtiljak zavrti tako močno, da imamo občutek o Frankfurtu kot o nekakšni globalni knjižni prestolnici. Vendar pa to velja samo za tistih pet dni letno, v času knjižnega sejma. Kaj pa preostali del leta?
S tri četrt milijona prebivalcev, kolikor jih ima Frankfurt, je to poslovno središče približno trikrat večje od Ljubljane. Če bi bil Frankfurt v knjižnem smislu enakovreden Ljubljani, bi moral imeti vsaj sto knjigarn (Ljubljana jih ima namreč približno petdeset), če bi hotel sloveti kot svetovna knjižna prestolnica čez vse leto, pa najbrž še kako več.
Resnična slika je seveda precej drugačna. V mestu, kjer že desetletja poteka knjižni sejem svetovnega slovesa, komaj najdete dovolj knjigarn za prste obeh rok. Thalia, poleg Hugendubla največja nemška knjigarniška veriga, v središču mesta svoje poslovalnice sploh nima, (samo) eno lahko najdete precej daleč stran, v severozahodnem delu mesta. Majhnih, prijaznih neodvisnih knjigarn, ki ti pogrejejo srce in te kar ne izpustijo iz svojega objema, pa v tem mestu skoraj ni. In tako naprej. Zato tudi ni tako zelo nenavadno, da v tej svetovni knjižnosejemski meki na običajen dan v letu skoraj ne najdete slovenskih knjižnih prevodov. A vendar.
V Frankfurtu smo prenočili na dolgi poti proti Nizozemski, kamor smo se po petih letih znova odpravili na kolesarski teden. Ko so ti blaženi nizozemski dnevi, polni dobre energije, neskončnih kolesarskih poti in nizozemske živahnosti minili, smo se na poti domov za prenočevanje ustavili v Augsburgu, ki slovi kot knjižno mesto (in je poleg drugega tudi rojstni kraj kreativne urednice revije, ki jo berete). Za dober knjižni sloves ima Augsburg res dolgoletne pogoje, od nekdanjega središča protestantizma do tretje najstarejše nemške univerze. Tudi zato je uradno število kvadratnih metrov knjigarn na prebivalca tu med najvišjimi v Nemčiji. Vendar pa je bilo število slovenskih knjižnih prevodov v tamkajšnjih knjigarnah le malo višje.
Vse, ki se ukvarjamo s slovensko knjigo, nas za njeno prepoznavnost v tujini v prihodnjem letu čaka veliko dela. Še prej pa bo na vrsti domači knjižni sejem na novi lokaciji na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani od 22. do 27. novembra. Prijazno vabljeni.