»Bralec mora imeti iste možnosti kot detektiv, da razkrinka morilca še pred koncem romana.«
Mirt Komel (1980) je slovenski in širši javnosti znan predvsem po filozofskih in kulturoloških delih, med katerimi je znanstvena monografija Poskus nekega dotika (2008) verjetno najbolj izstopajoča. V njej se je podrobno posvetil dotiku, temi, ki jo je pred tremi leti prelil še v svoj prvi roman Pianistov dotik. Romaneskni prvenec je navdušil tako bralce kot kritike, saj je bil med finalisti za kresnika 2016. Avtor je danes razpet med Ljubljano, kjer študentom Filozofske fakultete in Fakultete za družbene vede predava filozofijo, ter Gorico, krajem literanega ustvarjanja. Tu je snoval tudi Medsočje, postmoderni detektivski roman, ki se dogaja v izmišljenem kraju nekje v Soški dolini. Tokrat smo se z njim pogovarjali o sveže izdanem romanu in ustvarjalnih načrtih za prihodnost.
Bukla: Kdaj in kako se je pri vas porodila ideja, da boste zapluli v žanrske vode?
Komel: Načeloma ne maram žanrske literature, zdi se mi preveč ozkogledna, ampak tako kot pri vseh načelih tudi tukaj delam izjemo, čeprav eno samo: detektivke. Nor sem nanje. Proza vsakdanjega življenja s svojimi skrbmi, prepiri, aspiracijami, ljubeznimi, dotiki, tesnobami je resda poglavitna snov, iz katere umetnost dela svoje čudeže, ampak če bi se moral omejiti na en sam izsek realnosti, ki terja celega človeka, potem mi dajte prej umor kot ljubezensko zgodbo ali kaj podobnega. Ni ga čez truplo, ki terja svojega najditelja, in umor svojega odrešitelja; čez pozorno branje indicev, ki te vodijo od sledi do sledi, zavajajo v slepe ulice preiskovanja, končno pa sestavijo v rešitev uganke, s katero si se, ne da bi vedel, obsedel; predvsem pa čez lik morilca, ki mora biti vsaj tako dobro zamišljen kot lik detektiva, če naj mu bo kos in če naj zgodba zares pritegne. Skratka, dajte mi detektivko – v literaturi, filmu, TV-serijah, časopisih – in zaužil jo bom z istim veseljem, kot spijem jutranji požirek poživljajoče kave in povlečem vase smrtonosni cigaretni dim. Sicer pa sem se lotil Medsočja že v času zaključevanja pisanja Pianistovega dotika: užitkonosna faza kreativnosti, ki je trajala nekje pet let, je v preostalih dveh do izida mojega prvenca terjala temeljito tehnično predelovanje, tako da mi je ustvarjalna žilica v resnici že utripala nekje drugje, v domači Soški dolini, koder sem pohajkoval tisto prvo poletje pisanja detektivke pred petimi leti.
Bukla: Medsočje bralca z zasuki preseneča na vsaki strani. Z napetim in tu pa tam kar grozljivim pridihom, pa tudi vsebinsko, spominja na kult no televizijsko serijo Twin Peaks. Ste navdih dobili ob gledanju serije?
Komel: Najprej moram priznati, da sem, ko gre za Twin Peaks, pravi peakfreak. Lynchevo cinematično televizijsko kreaturo si obredno zavrtim enkrat na leto, s prihodom tretje sezone 25 let od prvega predvajanja serije na televiziji pa me je samo še bolj zavrtelo v zlati krog apetita in zadovol jitve, ki mi jo daje. Od tukaj neogibno inspiracija za Medsočje, ki sem ga pisal v meni domačih krajih, posejanih po Soški dolini – krajih, ki so posodili svojo absurdno, grozljivo, sublimno estetiko fiktivnemu kraju, koder sem razstavil literarno truplo vsem na ogled. Vsako poletje, ko se predajam sprehodom po Soški dolini, kopanju v Soči ali Nadiži in drugih sladkovodnih tokovih Severne Primorske, še zlasti pa na kavah in kosilih v krajih severno od moje domače Gorice, v tem okolju vidim estetske odmeve tega, kar nam je s svojim režiserskim čopičem na drugi strani oceana naslikal Lynch. A veste, da se je v času predvajanja Twin Peaks v Sloveniji v Tolminu pojavil grafit: »Tmin Peaks«? No, to.
Bukla: Vam je pri srcu še kako drugo delo kriminalnega žanra, ki ste ga vzeli za vzor? In seveda, kateri pisatelj ali pisateljica kriminalk vam je najbolj pri srcu?
Komel: Od preostalih poglavitnih inspiracij za Medsočje pa je tukaj, poleg klasikov literarnega žanra od A. Conana Doyla do Agathe Christie pa vse tja do Patricie Highsmith in trenutno meni najbolj ljube pisateljice detektivk Tane French z Dublin Murder Squad Series, še dolga serija TV-serij: The Killing, True Detective, The Bridge, Broadchurch in drugi, nekateri omembe vredni, nekateri pa tudi nevredni, pa vendarle koristni ogledi in branja. Pač, moraš imeti tudi merilo slabe ali površno narejene detektivke, da veš, čemu se je treba ogibati. Slabi zgledi so v tem pogledu prav tako pomembni kot dobri.
Bukla: Pa še obvezno vprašanje bolj tehnične narave … Ker ste napisali svojo prvo kriminalko, kako se pisanje žanra razlikuje od vašega prejšnjega raziskovanja in pisanja? Nekateri pisatelji si pomagajo z razpredelnico dogodkov ali miselnimi vzorci … Je bilo tudi pri vas tako?
Komel: Mislim, da sem si otežil življenje, ker nisem izbral preprostejšega postopka in izhajal iz že izgotovljenega umora in izbranega morilca in od tod, korakaje ritensko, izpeljal njegovo razrešitev. Ampak veste, kaj vam povem? Tudi jaz sem se hotel zabavati z nohtegrizajočim suspenzom, kdo je koga kaj in kdaj in kje; z indici, ki namigujejo, pa ne povejo ničesar eksplicitno; z iskanjem morilca, ki si mu ves čas za petami v strahu, da ni on za tvojimi šestami. Če pa me sprašujete tako potanko, potem bom tudi potanko odgovoril: najprej sem hotel ujeti vzdušje kraja, ki se je postopoma, stavba za stavbo, most za mostom, sezidal pred mojimi očmi; nato sem kraj naselil z liki, ki so me zabavali s svojimi psihopatologijami, vključno s protagonistom; nato sem izbral žrtev, ki je seveda terjala odrešenika v podobi detektiva oziroma detektivke Dante D., s katero se spajdaši protagonist Erik Tlomm v klasičnem Holmes-Watson duetu; od tukaj pa so se stvari odvijale od prizora do prizora, od intelektualne dedukcije do plošče na indukcijo, na kateri sem si kuhal vse tiste neštete kave, s katerimi sem v prvi fazi pisanja vozlal stvari, v drugi pa si kuhal še več kav, da bi jih lahko razvozlal. Nekje vmes sem se čisto zares zbal, da sem stvari tako zelo zapletel, da se ne bom nikoli več izvlekel ven, toda nenadoma, kakor strela z jasnega, so se mi estetsko naključno nametani indici sestavili v povsem logično celoto, na sredini katere sem potem lahko našel ustreznega morilca. Skratka, napeto je bilo, čisto zares.
Bukla: Ste že od začetka vedeli, kako se bo roman končal, ali ste se raje prepustili toku in korak za korakom razvijali konec?
Komel: V drugi ali tretji ali četrti roki pisanja, ko sem moral rešitev uganke uskladiti z vsem predhodnim, sem imel krepke težave držati vse lokacije in časovnice in like in njihove premike v glavi. Še zlasti zato, ker so minevala leta, tako da sem si narisal zemljevid kraja, nanj prilepil fotografije dejansko obstoječih lokacij, kot sta hidroelektrarna v Doblarju ali tisti prelepi hišni panj iz Kanala (seveda topografsko pomešanih), vanje pa naselil like in si v zvežčiču zapisal poglavitne informacije zanje in za njihova medsebojna razmerja (vključno z dotičnimi indici, osebnimi motivi ipd.). Zemljevid Medsočja z vsemi fotografijami in ilustracijami še zdaj visi pri meni doma v kleti. Poleg zmrzovalnika, v katerem skrivam truplo, ki ga začuda ni še nihče našel.
Bukla: V vašem prvencu, Pianistovem dotiku, ste v središče pozornosti postavili dotik. Raziskovanju dotika ste posvetili celo desetletje, lahko bi rekli, da je eno izmed ključnih smernic vašega raziskovanja. Sama menim, da se tudi v Medsočju, včasih celo bolj subtilno, čuti pomen dotika …
Komel: Hm, lepo opaženo, še zlasti zato, ker sem se ravno s tem romanom hotel nekako oddaljiti od dotika, ki je bil poprej, v Pianistu, pravzaprav osrednji protagonist romana, ki je poskušal govoriti o glasbi na glasben način. Ampak saj bi moral vedeti, da se mu ne bom uspel ogniti, kajti, kaj je pravzaprav detekcija indicev drugega kot iskanje sledi dotikov? Pa naj gre za prstne odtise, ki jih puščajo za seboj osumljenci, za ljubezenske poljube z žrtvijo ali za sam akt umora. Kako boš pa koga ubil brez dotika? In, sovisno, kako boš morilca razkril če ne prek tega, da slediš sledem, ki jih je pustil za seboj s svojimi dotiki? Dotik pa je tudi še vedno trdovratno središče mojega raziskovalnega dela, s sodelavci ravno zaključujemo dvoletni projekt Jezik dotika: lingvistični vidiki v haptičnih študijah, ki ga je financirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (dovolite mi, da jim naredim malo reklame, da bodo ljudje videli, da financirajo tudi resno raziskovanje).
Bukla: Čeprav gre za detektivsko zgodbo, ki prebivalce Med sočja šokira in spre ter postavi na nasprotne strani, si ne morem kaj, da ne potegnem vzporednic s kroničnim stanjem med Slovenci, ki smo venomer deljeni na leve in desne …
Komel: Drži, od razklane lipe in razklanega Medsočja je samo en korak do razklane Slovenije in razklanih Slovencev. Ampak prvi in poglavitni razkol teče znotraj nas samih. Od tod, vsaj kolikor gre za Medsočje, forma dnevniških zapisov. Detektivka, konec koncev, pomeni tudi voajeris tično pogledovanje, s pomočjo avtoritete detektivske izkaznice, v privatna razmerja med ljudmi, ki poganjajo vse tisto, čemur se reče javno življenje. Ni ga javnega brez privatnega motiva, in obratno, vse, kar se zdi kar najbolj privatno, je vselej že kontaminirano, tako rekoč, z javnimi zadevami. Mislim, da je v tem pogledu detektivski žanr eden izmed najbolj perverznih in obenem političnih žanrov, kar jih obstaja. Pa tudi najbolj demokratičnih, če smo že pri političnih vprašanjih: bralec mora imeti iste možnosti kot detektiv, da razkrinka morilca še pred koncem romana, in avtor, pisatelj, mu mora to enakost omogočiti.
Bukla: In še za konec: lahko pričakujemo še kakšna nadaljevanja, se boste še kdaj vrnili v Medsočje? Kakšni drugi plani za prihod nost, ki nam jih lahko zaupate?
Komel: Morda čez 25 let res ponovno obiščem Medsočje, neka polideja o nekakšnem prequelu se mi poraja v glavi, že odkar sem zaključil s pisanjem, pa ne vem točno, ali je to melanholija ali nostalgija po Medsočju. No, v vmesnem času sem se že lotil novega romana, ki ni niti detektivka niti nobeno drugo žanrsko pisanje, pač pa joycevski poskus igranja z mejami tako imenovane realnosti in imenovane tako slovenščine hkrati: Akiles.