»Bralec Parzivala bo nagrajen z estetsko izkušnjo ...«
Dvorsko-viteški roman Parzival nemškega viteza in pesnika Wolframa von Eschenbacha (okoli leta 1170–1220), je eno ključnih del srednjeveške literature, ki do sedaj v slovenščini še ni imelo prevoda. Več kot 24 tisočih verzov se je v proznem prevodu lotil Simon Širca, ki je do sedaj poskrbel že za tri knjige o Wagnerju, med drugim tudi njegovo biografijo, ob tem pa je napisal še kakih 1500 opomb, s katerimi bo branje Parzivala pridobilo vednost o življenju in kulturi v srednjem veku. O tem knjižnem projektu in izzivih ob njegovem prevajanju smo se pogovarjali s prevajalcem Simonom Širco.
Bukla: V zadnjem obdobju ste izpeljali kar nekaj zahtevnih knjižnih projektov v zvezi z Wagnerjem. Kaj vas žene?
Širca: Entuziazem, kaj bi moglo biti drugega? Ob vseh treh izdajah v zvezi z Wagnerjem – Opera in drama (2013), Spisi o Wagnerju (2015) in Richard Wagner: Njegovo življenje, njegovo delo, njegovo stoletje (2017) – me je vodila iskrena želja, da bi delo skladatelja, ki je s svojo glasbo in mislijo ustvaril in izpolnil pravcato vesolje v malem, posredoval tistim poslušalcem in bralcem, ki še niso imeli priložnosti občutiti moči njegovega genija ali pa jih ob soočanju z njegovim delom hromi nerazumljiv strah, v najboljšem primeru strahospoštovanje. V ozadju pa je seveda moja ljubezen do vsega neminljivega, univerzalnega, trajno lepega in zlasti pri Wagnerju – netrivialnega.
Bukla: Prevod Parzivala se zdi smiselno nadaljevanje vašega dosedanjega dela. Lahko poveste, zakaj ste se odločili zanj?
Širca: Marsikdo utegne pomisliti, da sem se s to srednjeveško klasiko spoprijel po zaslugi Wagnerjevega Parsifala, a v resnici je imela ta njegova poslednja glasbena drama pri moji odločitvi zgolj postransko vlogo. Tudi nadvse zanimiva podrobnost, da je Wolfram von Eschenbach kratek, a zelo pomemben odlomek pesnitve umestil v naše kraje, ni bila ključna za mojo izbiro. Vse trenutne vzgibe v meni je kratko malo preglasila moja druga velika strast, afiniteta do srednjega veka, ki je bil vse prej kot obdobje neukih bogaboječnežev. Nasprotno, ta na videz temačna doba je imela svojstven kolorit, ki se v Wolframovem Parzivalu dovolj dovzetnemu bralcu pokaže v kar najživahnejših barvah.
Bukla: Kakšen se vam danes zdi pomen tega viteškega romana? S čim bi zanj navdušili sodobnega bralca?
Širca: Srednjeveški človek je čustvoval prav tako kot današnji, bržkone pa še močneje in barviteje, saj je moral sleherno izkušnjo ponotranjiti z opiranjem na manj zunanjih referenčnih točk, kot jih ima na voljo sodobni človek s črpanjem iz dobro dokumentirane preteklosti in vse bolj brezmejne in tudi brezciljne sedanjosti. Prav tako je ljubil in spoštoval, cenil zvestobo, čast in pogum, prav tako užival ob dobri jedi in v udobnih oblačilih. Dvorsko-viteški romani so resda nastajali v odličnejših krogih, ne med ljudmi z dna družbene hierarhije, toda Wolframu je uspelo v osnovni okvir zgodbe – Parzivalovo iskanje grala in njegovo sočasno duhovno zorenje – natresti malone popoln nabor občečloveških vrednot in vrlin, obenem pa ga je znal s svojo mojstrsko govorico strniti in organizirati v nepozaben mozaik zahodne srednjeveške kulture. Parzivala je mogoče brati povsem lahkotno, na ravni »historično informirane« pripovedke, stkane okrog glavnega junaka Parzivala, Gawana, kralja Artusa in množice hrabrih vitezov ter prelestnih in žlahtnih dam, od resnega sodobnega bralca pa terja večji angažma, nekakšen refokus, začasno slovo od omenjene brezmejne sedanjosti; a če se mu uspe sprostiti in prepustiti bralskemu ritmu, kakršnega narekuje vitezova ježa po neznanem gozdu, bo nagrajen z estetsko izkušnjo, kakršno mu lahko ponudijo le največja dela svetovne literature. In če se smem še pošaliti: z več kot 1500 opomb pod črto, prirejenih za naše ciljno občinstvo po kritični izdaji založbe Deutscher Klassiker Verlag, dobi še brezplačen mini učbenik o zgodovini in kulturi srednjega veka.
Bukla: Prepričali ste me. Kaj pa je bil največji izziv pri njegovem prevajanju?
Širca: Ker nisem pesnik, sem se lahko lotil le proznega prevoda. Ob tem nisem imel slabe vesti, kajti Wolfram je res dober pripovedovalec – poleg tega pa je v našem času nemogoče poustvariti recepcijsko okolje za besedilo, prvotno namenjeno glasni recitaciji pred občinstvom. Tudi trije sodobni in najpogosteje uporabljeni nemški prevodi Parzivala (Stapel, Spiewok, Knecht) so prozni, le četrti (Kühn), ki sicer velja za filološko najpreciznejšega, je verzni. Toda prevajanje tako strnjene govorice visokega srednjega veka, kot je Wolframova, v sodobno nemščino (ali slovenščino) ob sočasnem upoštevanju verzne mere, je skrajno naporno – obenem pa sem prepričan, da bo v prozni inačici Parzival pri nas dosegel bistveno širše občinstvo.
Odločitev za prozni prevod je vendarle s seboj prinesla tudi mnoge nevarnosti. Pomenski razpon mnogih srednjevisokonemških besed je zelo širok, kar prevajalca v vsakem novem kontekstu sili v reinterpretacijo in ga zlahka zapelje v skušnjavo, da interpolira ali ekstrapolira, namerno ali nevede odvzema ali dodaja pomenske odtenke, ubira zdaj vedrejši, zdaj turobnejši ton, skratka, da »pesni« tam, kjer Wolfram ni imel namena pesniti, temveč je želel zgolj izraziti preprosto ali natančno opredeljeno dejstvo. Kot ob značilnih zgledih omenjam v spremni besedi h knjigi, sem Wolframovim 24.810 verzom skušal slediti s karseda čvrsto pripovedno nitjo, vendar pri njenem odvijanju s klobčiča nisem želel varčevati na račun nazornosti in živahnosti. Prizadeval sem si predvsem za tekoče berljiv prevod s čim večjo pomensko zvestobo izvirniku, obenem pa obarvan tako, da bi pred bralčevimi očmi vstala čim mikavnejša podoba nemškega visokega srednjega veka.
Bukla: Imate v načrtu že kakšen nov projekt?
Širca: Če mi bodo to dopuščale druge obveznosti, bi z veseljem še nekaj časa ostal v srednjem veku. Med sodobnejšimi zapisi me zelo mika Krausovo »neuprizorljivo« gledališko delo Poslednji dnevi človeštva, iz katerega imamo sicer prevedenih nekaj odlomkov. Sto let po nastanku te monumentalne »drame«, med odmevi topov prve svetovne vojne, svet podrhteva na moč podobno in njen jezik je kvečjemu še bolj srhljiv in nič kaj »satiričen«. Pri nas je skoraj popolna neznanka tudi Jean Paul, ki ga Goethe, Schiller in kasnejša nemška literarna zgodovina po krivici niso želeli šteti med »klasike«, v resnici pa je njegova pisava zrela, premišljena, polna duhovitosti, finega humorja in polnokrvnih junakov. Za čisti užitek, med »bivanjem na samotnem otoku«, pa bi prevedel Ga ni kraja. Nikjer (Kein Ort. Nirgends) Christe Wolf. Pravi biserček.