"Branje zame ni kratkočasje, s katerim bi ubijal dolgčas."
Če bi se vprašal, katere knjige so me oblikovale, bi naredil seznam tisočev knjig, ki sem jih bral. A tudi ta ne bi bil popoln, ker bi manjkale te, ki jih bom šele začel brati, in navsezadnje vse te, ki jih avtorji še niso začeli niti pisati. Branje ni samo permanentni proces, je moj modus vivendi.
Zakaj torej berem? Ali z druge strani: zakaj ne neham brati?
Branje zame ni kratkočasje, s katerim bi ubijal dolgčas, razen kadar s knjigo v roki stojim v bančni vrsti ali čakam pred zdravniško ordinacijo. Je eden izmed načinov, kje iskati spoznanja, kako jih premišljati, kako jih preoblikovati.
Če torej zgrabim sedanji trenutek introspekcije, se bom ozrl po delovnem kabinetu, kjer literatura leži po policah, na mizah in v kupih na tleh.
Pred računalnikom čaka na branje The New New Journalism, zbirka pogovorov z najboljšimi ameriškimi novinarji. Kako pisati? Od kod začeti? Kako izbrati temo? Po kakšni poti jo razvijati? V kakšnem stilu? Kakšna vprašanja zastavljati? Študijska knjiga torej, ki jo nameravam v svojih predavanjih predstaviti študentom sociologije na Filozofski fakulteti.
Za recenzijo v Mladini prebiram francosko uspešnico Frederica Beigbederja Ljubezen traja samo tri leta, knjigo, o kateri vse pove že njen naslov. Če sem iskren, jo zdaj samo prelistavam, v izvirniku sem jo na mah prebral že predlani.
Pred časom sem naletel na bizarno delo Siegfrieda Tarrascha Dreihundert Schachpartien, ki ga je veliki mojster šaha napisal konec 19. stoletja. Vendar v času, ko so bile partije še polne vratolomnih kombinacij in drobnih napak; idealno branje za tistega, ki odkriva notranjo logiko igre, a je brez tekmovalnih pretenzij, ki, skratka, šah preigrava v tisti iracionalni potrebi po čisti igri, ki jo drugače utelešajo računalniške igrice.
Na mizi je med papirji knjiga, ki jo nameravam prebrati, da bi napisal časopisno kritiko: Naslada Elfriede Jelinek. Zakaj njo? Pisateljico poznam po Učiteljici klavirja. Ni ena tistih, ki poženejo bralcu bralno strast, zgrabi ga namreč s provokacijo. Ko mu na videz sterilni meščanski svet urejenosti naenkrat pokaže v takšni radikalni nesprejemljivosti, da se je ne da več zakriti prek oblike klasične dvoličnosti.
Že leta je na bližnji polici Ingmar Bergman s svojo Den goda viljan, ki jo prebiram občasno. Družinska avtobiografija, ki jo konča s svojim rojstvom, je nekakšna vrsta avtopsihoanalize, ko pisec tava in išče za odločitvami svojih prednikov, ki so pripeljale do njega. Hladni realizem, ki ne išče svetlobe, temveč vzgibe, ponavadi temne stranpoti, ki so prednike vodili po poteh odločitev. Knjiga, ki jo berem počasi, brskam po slovarju že pozabljene švedščine in skozi ta počasni ritual si privoščim nostalgijo po deželi, v kateri sem živel pred dvema desetletjema.
Bralni izziv je Idiot Fjodora Mihajloviča Dostojevskega, orjaški špeh na več kot 600 straneh. Kdo pri polni zavesti si bo kradel čas z romanom iz minulih časov? Mene so ujeli prvi stavki pripovedi izpred dobrega stoletja, najbrž v tistem začudenju nad pisateljem, da me nagovori v slogu, ki me umakne iz sodobnih publicističnih kanonov. Zadaj kajpak ni eskapizem, knjiga je polna opomb, ki jih pripisujem, ko z antropološkim očesom sledim likom, ki utelešajo carsko Rusijo. Ta dežela mi je blizu, kot časopisni reporter sem jo predstavljal ob puču proti Gorbačovu 1991, skozi Jelcinov tankovski napad na parlament 1993 pa tja do atmosfere Putinove izvolitve. Vedno sem od tam pisal tako, da sem poskušal gledati na realnost skozi poglede svojih ruskih kolegov in prijateljev. Zdaj ko deželo opazujem le iz Ljubljane, se ji - kadar je priložnost - približam skozi literaturo. Tokrat stari klasik, prejšnji mesec Wladimir Kaminer v Ruskem disku, briljantnem delu intelektualnega emigranta, ki kot Rus živi v Berlinu, opazuje svet skozi ruske oči, piše pa iz moderne nemške perspektive.
Posebej se veselim študije Timothyja Jaya Why we curse, ki jo trenutno samo pregledujem po kazalih in indeksih. Ker je ekskluzivistka, ki terja ves čas samo zase, odlašam z branjem. Spada v mentalni svet mojega doktorata o sociološkem fenomenu kletvic in psovk in zato vzbuja radovednost, kaj prinaša najnovejša nevro-psiho-socialna teorija preklinjanja.
Zaradi vsega tega jemljem knjigo kot medij, ki presega internet, film in televizijo.
Bernard Nežmah je novinar, publicist, docent na FF in književni recenzent tednika Mladina.