Branko Cestnik: »Vem, sem duhovnik, od mene bi pričakovali kaj drugega kot vojaške zadeve.«
Pisatelj, publicist in rimskokatoliški duhovnik Branko Cestnik je širše bralstvo že pred leti opozoril nase z zgodovinskima romanoma Sonce Petovione (2019) in Šesti pečat (2022). Razmik med žerjavi je njegovo novo leposlovno delo, vojni roman in drugi del predvidene trilogije, v kateri tematizira drugo svetovno vojno in pogosto zamolčane zgodbe štajerskih mladeničev, ki so bili, ko je šlo Nemcem v tej vojni že za nohte, nasilno mobilizirani v nemško vojsko ter poslani na vzhodno fronto.
Branko Cestnik
Razmik med žerjavi
Vojni roman
Celjska Mohorjeva družba, 2024, t. v., 303 str., 29,50 €, JAK
Bukla: Od kod vaše navdušenje nad zgodovino in preteklostjo, da se ji tako natančno in obsežno posvečate v svojih zgodovinskih romanih? Ste tudi sicer njihov ljubitelj in bralec?
Cestnik: Zgodovino sem imel vedno rad. Pred dobrim desetletjem je prišlo obdobje, ko sem prebral nekaj slovenskih zgodovinskih romanov, tudi takih o rimski antiki. Opazil sem vrzel: zgodba o prvih kristjanih na naših tleh ni bila povedana. Začel sem brati strokovne članke o tej temi, zlasti članke profesorja Rajka Bratoža. Kot Ptujčan sem bil hitro osebno vpleten, saj stroka domneva, da je prva krščanska skupnost pri nas zaživela prav na Ptuju, in to še pred letom 200. In tako se je zgodilo: začutil sem klic, da o tem napišem roman. Nikoli nisem načrtoval pisanja romanov, nisem vedel, kako se pišejo, bil sem star že 51 let, a muza je tistega dne vseeno prišla.
Bukla: Mislil sem sicer, da boste antični čas zaokrožili še s tretjim romanom, ki se bo dogajal v tistem času, a ste se – že z vašo prejšnjo knjigo Pogovori z Njo – preusmerili na drugo svetovno vojno. Kako to?
Cestnik: Tretji roman o antiki je še v načrtu. Dogajal bi se, ko je krščanstvo že postalo vodilna religija v Rimskem cesarstvu. Pogovori z Njo je nastal po prošnji Celjske Mohorjeve, naj napišem preprostejšo povest za njihovo redno zbirko. Odločil sem se napisati zgodbo, ki sem jo slišal od svojega starega očeta, mobiliziranca v nemško vojsko, udeleženca bitke za Normandijo. Strukturiral sem jo v štiri dele, po štirih ženskah, ki jih je med to vojno srečal. Od tod ženski in tudi nekoliko duhovno arhetipski naslov sicer vojne povesti.
Bukla: Zgodbo najnovejšega romana Razmik med žerjavi ste postavili na vzhodno fronto v leto 1943, v Ukrajino in spopade med nemško in sovjetsko vojsko. Kakšno vlogo je igralo dejstvo, da v Ukrajini že dve leti in pol poteka nov spopad?
Cestnik: Veliko. Že dve leti si hišo delim z dvema begunkama iz Ukrajine. Ena prihaja iz osrčja Donbasa. V spletnem leksikonu nemške vojske sem zato poiskal eno izmed divizij, ki je med drugo svetovno vojno delovala v Donbasu. Odločil sem se za 304. pehotno divizijo. Pripetljaje mojega junaka sem časovno in krajevno uskladil z resničnimi boji in premiki te divizije. Spotoma sem obdelal nekaj motivov, ki govorijo o stari napetosti med ruskim in ukrajinskim elementom, hkrati pa o stari povezanosti obeh.
Bukla: Glavni junak Ludvik Vodušek je po rodu iz bližine Ptuja, potem pa ga mobilizirajo v nemško vojsko. Obenem ima tudi zavezo neubijanja, kar je v vojni izjemno izzivalna odločitev. Ste pri ustvarjanju glavnega junaka z vsemi svojimi specifikami izhajali iz resničnih zgodb ali je proizvod vaše domišljije?
Cestnik: Osnova za zgodbo je resnična. Tudi osrednji prizor romana, ko Ludvik pred Rusom odvrže orožje in se noče boriti, je resničen. Gre za izpoved, ki mi jo je na svoji smrtni postelji povedal Ivan Čretnik, kmet s Frankolovega. Kasneje sem slišal še nekaj zgodb o Slovencih, ki so v peklu fronte sledili zavezi neubijanja. Ni šlo za odkrit upor zoper nemški vojaški stroj, temveč za to, da niso streljali v človeka. Bili so prikriti dezerterji, jaz jih imenujem tihi pacifisti.
Bukla: Vojaško življenje z vsemi svojimi značilnostmi je popisano zelo detajlno, prav tako premiki in spopadi vojsk v tistem času. Od kod ste črpali podrobnosti za roman, kako je potekalo pridobivanje uporabljenega materiala zanj?
Cestnik: Vem, sem duhovnik, od mene bi pričakovali kaj drugega kot vojaške zadeve. A že proti koncu osnovne šole sem bral revijo Obramba, potem sem hodil v vojaško gimnazijo, v jugoslovanski armadi pa bil desetar. Vojaščina mi torej ni tuja. Poleg tega je danes mogoč izjemen dostop do zgodovinskih podatkov. Na primer na spletnih straneh muzeja v Lugansku sem našel rusko poročilo o bitki 8. korpusa sovjetske konjenice s 304. nemško divizijo pri vasi Belo-Skelevatij. Poročilo sem vzel kot primarni vir za poglavje, kjer se bralcu prvič razodene pacifizem mojega junaka.
Bukla: Roman odlikuje izbran jezik, opisi so poglobljeni, protagonisti v svojih odločitvah in fizični akciji dobro utemeljeni. Lahko poveste še kaj o tem, kje nasploh črpate navdih za svoje pisanje?
Cestnik: Podobno vprašanje mi je zadnjič, ko smo roman predstavljali na kmetiji pokojnega Ivana Čretnika, postavil vsestranski ustvarjalec Ambrož Kvartič. Nisem vedel točnega odgovora. Vem, kaj v svojih romanih hočem povedati, manj pa vem, od kod mi ta zagon, ki me tudi izčrpava. Deloma je to povezano z duhovniško službo, duhovniki smo poslušalci mnogih zgodb, pri spovedi in ob smrtni postelji jih poslušamo tako rekoč na ritualen način. Deloma pa je pisanje z duhovniško službo v konfliktu, saj zahteva veliko časa in tudi neko manj samocenzurirano zavest. Vsekakor me poganja velika želja povedati zgodbe, ki še niso bile povedane. Natančen zgodovinski okvir, se mi zdi, daje zgodbam malih ljudi pridih epopeje.
Bukla: Žerjavi iz naslova so, če citiram iz vašega romana, »mrtvi tovariši, ki so prišli na obisk«. A vendar: je naslov kaj asociativno povezan z vplivnim ruskim filmom Letijo žerjavi, ki je zelo zaznamoval povojno sovjetsko kinematografijo?
Cestnik: Je. A bolj kot motiv žerjavov v tem filmu me je nagovorila znana sovjetska vojaška balada Žerjavi dagestanskega pesnika Gamzatova, ki je nastala dobro desetletje po filmu. Leteči žerjav je v filmu in baladi simbol duše padlega vojaka. Zanimivo, kljub državnemu ateizmu so sovjetski avtorji uporabili stari simbol ptice-duše in simbol neskončnega neba, kar nas nehote prestavi v polje večnosti. V filmu je simbol žerjavov osvobajajoč, v baladi pa napoveduje, da umiranja na fronti še ni konec.
Bukla: Lahko morda še kaj poveste o svojem naslednjem knjižnem projektu?
Cestnik: Druga svetovna vojna in meseci po njej. Partizan Lackovega odreda, ki ga izkušnja hudega trpljenja in roba smrti duhovno spremeni, se junija 1945 znajde med stražarji koncentracijskega taborišča Strnišče, v katerem slovenska ozna neusmiljeno obračunava z avtohtonimi spodnještajerskimi Nemci in Kočevarji.