Brez knjig, brez doma
Slepi argentinski pesnik J. L. Borges je v eni svojih nesmrtnih zgodb kot Aleph označil tisti posebni prostor, iz katerega lahko človek vidi vse razsežnosti vesolja sočasno. Simultanost doživetja, mrgolenje različnih podob v svoji celoviti enotnosti, zgoščeni trenutek, ki je večnost: mar niso to že tudi značilnosti prepričljive literarne umetnine? Založbo z istim imenom, Aleph, smo ob nemalo težavah ustanovili v tistih dinamičnih osemdesetih letih 20. stoletja (auuu, kako dolgo je že tega!), ko se je zdelo, da za nekaj ustvarjalnih zanesenjakov pomeni umetnost pisane besede že kar ves svet; da nam književnost pomeni najbolj prepričljivo in najresničnejšo možnost polnokrvnega družbenega, estetskega in eksistencialnega izkustva. Vsekakor drži, da je v osemdesetih letih poleg ženskega telesa prav literarna umetnost pritegovala moje vitalne energije, kakor koli so že bile omejene. Preprosto rečeno, nikoli prej in nikoli kasneje nisem s tako samogibno, čisto in vzneseno intenzivnostjo živel za književnost in iz nje. S tega posebnega vidika sem bil amater, če seveda razumemo amaterstvo v etimološkem smislu ljubezni do stvari same, ljubezni torej, ki je ne reducirajo nikakršni vnaprejšnji računi. Skupaj z Andrejem Blatnikom in prekmursko pisateljsko trojko, Vladom Žabotom, Ferijem Lainščkom in Milanom Vincetičem, smo zaradi formalnih ovir drugje pač iskali za naše širše literarne projekte neko zavetje, začasni dom: našli smo ga pod dežnikom tedanje vedno bolj svobodomiselne Zveze socialistične mladine Slovenije. Porajajoča se forma \"družbenih gibanj\" s svojo gibljivo, začasno in odprto strukturo, ki omogoča nomadizem prihodov in odhodov brez velikih zamer in za katere je proces dogajanja pomembnejši od cilja, je ponujala sprejemljivo posodo za to, da smo ustanovili Književno mladino Slovenije. Kot gibanje ni ta čudni spaček nikoli zares zaživel, vsekakor ne do tiste obsežne mere, ki sem jo na svojih jugoslovanskih literarnih potovanjih spoznal od blizu npr. v Srbiji ali na Hrvaškem. Tam so mladi pisatelji v okviru Književne omladine objavljali knjižne prvence, podeljevali nagrade in prirejali redne literarne forume ter manifestacije, mi pa smo se v Ljubljani zadovoljili že s tem, da smo - morda edini omembe vredni poganjek gibanja - na noge postavili založbo. To sploh ni bil majhen dosežek v tedanji slovenski \"pusti deželi\", ki se ji je kulturna in politična dediščina svinčenih sedemdesetih let še kar dobro poznala tudi v začetku osemdesetih. V prvi polovici osemdesetih, ko se je oblikovala moja literarna generacija, je bila namreč ustanovitev nove založbe še nenavadno samotarsko, če že ne kar naravnost čudaško in ovir polno dejanje. Vem, da ne govorim na pamet, če pravim, da si moja generacija ni mogla zares predstavljati, da bo nekoč v Sloveniji več kot sto petdeset založnikov in tako rekoč neomejeni niz možnosti za objavljanje, tako kot je danes. Tudi sam si nisem mogel tega predstavljati. Sem pa si nenehno predstavljal tuje svetove, ki so se mi odpirali ob branju. Bral sem nenehno, povsem brez zapostavljanja: pustolovske romane Luisa Stevensona, češki roman Bratovščina Belega ključa izpod peresa avtorja, katerega ime mi uhaja, skoraj vsega Toneta Seliškarja, norveške gozdovniške sage Večno šumijo gozdovi, ljubezenska Pisma s Caprija Maria Soldatija, pa tudi kompletnega Mateta Dolenca, katerega hipijevski junaki so me v njegovih gladko tekočih romanih naučili, kako se zvija joint, ruske zgodbe o daljnem Severu in Dečke Pavlove ulice Ferenca Molnarja, ta čudoviti roman o davni budimpeštanski mladosti, ogromno Karla Maya, zlasti njegove povesti z Divjega zahoda, manj pa tiste z Bližnjega vzhoda, viktorijansko basen Veter v vrbah, klasiko \"gledanja s srcem\", Malega princa in herojsko sago Bobri Janeza Jalna, pa tudi serijo osmih knjig o irokeškem poglavarju Tekumzeju, ki jo je napisal nemški pisatelj Fritz Steuben; čeprav sem večkrat spraševal svoje pisateljske vrstnike o zgodnjih bralskih spominih, se teh divje napetih zgodb o vzponu in propadu indijanskega rodu spomni le nekdanji sošolec Andrej Savski, ki danes slika pri skupini IRWIN. Poezija, kje v tej bralski obsedenosti je poezija? V gimnaziji sem začel odkrivati liriko najprej skozi domače pisce, to pa izključno v knjigah, saj literarnih revij nisem zares pozorno začel brati vse do takrat, ko sem začel na ljubljanski Filozofski fakulteti študirati brezupno \"neuporabno\" primerjalno književnost. Najprej sem prebral tako rekoč vse, kar je Mladinska knjiga tiskala v seriji Pota mladih, v kateri sem kasneje tudi sam objavil svoje pesniške knjige. Poimensko in po bežnih verznih okruških se spomnim nemalo danes pozabljenih avtorjev, med katerimi so Igor Malahovsky, David B. Vodušek, Cveto Preželj, Tone Dodlek, tam sem prvič zaslutil razcefrano govorico abstraktnega telesa pri Andreju Medvedu, z očaranostjo in iskanjem inspiracije pa sem se vračal k Stihožitjem Borisa A. Novaka, Volframu Milana Jesiha, k Štukaturam Nika Grafenauerja (\"izziv za resne pesnike\", je pisal tedanji guru slovenske kulturne kritike, Taras Kermauner). Predelava čustva ali psihičnega stanja v očaranost nad jezikom je bila vsaj v mojih pesniških začetkih tako vseobsežna, da sem izgubljal stik z realnostjo. A brez izgube stika z realnostjo najbrž sploh ne bi pisal. Kosovel in Kocbek od slovenskih pesnikov postaneta moji navdihujoči stalnici, od Rainerja M. Rilkeja in Czeslawa Milosza pa še vedno prejemam žive signale. Svoboda, ki jo nosi Miloszevo umetniško razodetje, je namreč svoboda, ki ima bolečino rane in večnost katoliške teologije sicer vsebovano, a tako, da jo koncentracija resnice prevlada na nekakšen - naj se zatečem k zasilnemu izrazu - zenovski način, na dopuščajoč način izpolnjenosti. Tudi Rilke s svojimi lirskimi poskusi, da bi v verzih materializiral praznino, z angelsko prosojnostjo in melanholičnim tonom, s posvečeno resnobo svoje obljube do sile besede le redko odpove ob potrebi po potešitvi neke nerazumljive, hkrati pa tako nujne želje po tem, da meje mojega jezika ne bi bile tudi meje mojega sveta; da meje mojega osebnega doživetja ne bi bile tudi meje mojega spoznavnega okvira. Knjige, življenje v knjigah in iz knjig, seveda ne morejo nikoli potešiti te želje. Vendar ji dobro strežejo v samotnih urah soočanja s tem, kar bi lahko bil, s tem, kako živim v svetu, ki me ne zanima, iščoč izgubljeni dom ali pa vsaj, v skrajnem minimalizmu, začasno bivališče. Brez knjig bi bil brezdomec. Zame namreč homeless in bookless pomeni eno in isto stanje.
Aleš Debeljak je pesnik, publicist, esejist in izredni profesor za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani.