Brez slovenskih knjig pri nas ne bo niti knjigarn z angleškimi knjigami!
Zadnji meseci so postregli z več neprijetnimi, v resnici žalostnimi novicami. Najprej smo dobili obvestilo, da bo po dvajsetih letih izhajanja ugasnila slovenska različica revije National Geographic, za katero je skrbela izurjena domača uredniška ekipa. Samo nekaj tednov zatem pa je dolgoletna urednica Emica Antončič sporočila, da odhaja v pokoj in da bo zato (vendar ne samo zaradi tega) po šestdesetih letih prenehala izhajati revija Dialogi. Erozija tiskane medijske krajine, iz katere polagoma, a vztrajno izginjajo raznovrstni mediji z dolgoletno tradicijo, se torej nadaljuje. Samo od nas, ki govorimo, beremo in kupujemo tiskane vsebine v slovenščini, je odvisno, kakšna bo ta erozija v prihodnosti.
Za slovensko knjigo obeti glede tega niso dobri. Videti je, da na kulturnem področju prihaja do menjave generacij, pri kateri slovenščina ni več samoumevna vrednota, ki bi jo po definiciji želeli ohranjati in razvijati naprej.
Pred dnevi sem kot po navadi obiskal eno od ljubših slovenskih knjigarn. Med lepo izpostavljenimi tujimi knjigami sta bila tudi dva naslova, ki smo ju nedavno v prevodu izdali pri naši založbi. Vendar slovenskih izdaj ni bilo videti nikjer.
»Ali se vam ne zdi prav, da bi nekje zraven teh dveh angleških knjig imeli tudi slovenski izdaji?« sem kar se da prijazno vprašal mladega knjigarnarja.
Samo za trenutek je dvignil pogled od računalniškega zaslona in me premeril. Potem je nemo odkimal in se zazrl nazaj v brleči ekran.
Nekaj časa sem čakal, ali se bo še kaj odzval, vendar ni bilo nič.
»Khm … torej, jaz sem založnik teh dveh knjig in res bi bilo prav, da bi tudi slovenski izdaji dobili enakovredno izpostavitev,« se nisem dal odgnati.
Pogledal me je izpod čela.
Čakal sem, kaj bo komentiral.
»Hja, tudi po angleških izdajah je pri nas kar dobro povpraševanje,« je nazadnje rekel.
To je zgodba, ki jo iz prve roke, torej z neposredno udeležbo, spremljam že dvajset let. Takrat, leta 2006, smo se res potrudili in v slovenščini izdali tisočstranski knjižni »špeh« 1001 Film: najboljši filmi vseh časov. To je bila prva tako obsežna filmska knjiga v slovenščini, zato smo se odločili za trdo vezavo. Veselil sem se njenega prihoda v knjigarne, potem pa sem marsikje zraven nje videl angleško mehko vezano različico starejšega datuma po precej nižji ceni od naše prevedene.
Ko sem se nad tako postavitvijo pritoževal takrat, sem pri (zdaj večinoma že upokojenih) knjigarnarjih čutil vsaj načelno naklonjenost temu, kar založniki počnemo, torej med drugim izdajamo slovenske prevode različnih tujih knjig. Seveda so knjigarji že takrat zagovarjali tezo, da morajo kupcem ponuditi vse razpoložljive izdaje, saj si jih bodo drugače ti pač poiskali drugje, vendar pa so založniku slovenske knjige priznavali vsaj njegovo kulturno vlogo pri jezikovnem posredništvu.
Sedanjim mladim generacijam knjigarnarjev, ki so že veliko bolj sprijeti z angleščino, vloga slovenskih založnikov pri prevedenih knjigah ni več tako samoumevna. Oni pač prodajajo angleške knjige, ker gredo dobro v promet, in se (morda) niti ne sprašujejo, kaj vse vključuje izdajanje zahtevne prevodne knjige in kaj ima od tega slovenski kulturni prostor.
Pri tem se postavljata dve vprašanji. Enega je pred časom med eno od debat lepo poantiral Miha Kovač, ko je sogovornike vprašal, kakšna je sploh še vloga slovenskega knjigarnarja, če je vse, kar naredi, to, da uvozi tujo knjigo, za katero je svetovno promocijo izpeljal že izvirni tuji založnik, in jo le postavi na polico neke knjigarne v Sloveniji. Ali se njegova poklicna vloga potem sploh še kaj razlikuje od prodajalca tujih gaziranih pijač, je vprašal sodelujoče, vendar ni dobil kakega uporabnega odgovora.
Drugo pa je, kaj v resnici pomeni in kako se odvija izbor tujih knjig, ki se prodajajo pri nas. V angleškem (in ameriškem) knjižnem prostoru letno izide več sto tisoč knjig in seveda je nemogoče, da bi – tudi največje angleške ali ameriške – zidane knjigarne imele na zalogi večino od njih. Zato se nujno odvija izbor tistega, kar se zdi najprimernejše za prodajo.
Ta izbor je pri nas še veliko bolj selektiven – slovenske knjigarne namreč nabavijo res zgolj tiste angleške knjige, za katere so dokaj prepričane, da jih bodo lahko prodale naprej. Kaj torej nabavljajo?
V prvi kategoriji so najbolj odmevne angleške (in ameriške) knjige.
V drugi kategoriji so najbolj odmevne neangleške knjige, ki so prevedene v angleščino.
Kaj pa je v tretji kategoriji? V tej kategoriji so tiste angleške knjige, ki so prevedene tudi v slovenščino. Ravno razlog, da je knjiga prevedena v slovenščino, je pogosto nabavni argument za tovrstno angleško knjigo. To, da je knjiga že izšla v slovenščini, knjigarnarju pomaga prodati cenejšo angleško različico (pogosto že v majhnem broširanem formatu).
Vloga slovenskega založnika se seveda ne konča pri izdaji knjige. Če mu v okviru promocijskih dejavnosti uspe knjigo učinkovito predstaviti javnosti, potem v primeru, ko so angleške verzije teh naslovov v knjigarnah bolj izpostavljene od slovenskih, nenamerno dela tudi neposredno promocijo za izvirno izdajo. Ker je ta običajno cenejša, je knjigarnarju v mnogih primerih lažje prodati angleško kot slovensko knjigo. Prihodek odide v tujino, slovenska knjiga pa ostane na policah, vse dokler je knjigar ne vrne založniku v skladišče.
Slovenske knjižne založbe kdaj pridejo v finančne težave. Včasih kaka založba tudi propade ali se zapre iz kakih drugih razlogov. V zadnjem času se je to zgodilo vsaj dvema (Amalietti in Narava), ki sta dolgo soustvarjali slovenski knjižni prostor. Slovenske knjižne založbe niso nekaj samoumevnega, tudi zelo veliko jih ni. Brez slovenskih založb ne bo slovenskih prevodnih izdaj. Brez slovenskih knjig pa bodo samevale tudi knjigarne, v katerih se zdaj kopičijo angleške knjige.
Vemo, kaj se bo zgodilo v naslednjem, zadnjem koraku.