Brezplačne vstopnice
Poročila, ki prihajajo iz številnih javnih kulturnih zavodov o obisku prireditev in razstav, niso skrb vzbujajoča. Kljub gospodarski krizi večina vodstev zavodov obiska prireditev in razstav ne potiska v ospredje kot resnejši problem. V resnici pa obiskanost dvoran, še posebej galerij in muzejev, postaja vse bolj vroča tema v slehernem, ne le javnem, temveč tudi zasebnem oz. nevladnem zavodu. Če je upadanje obiskanosti prireditev in razstav navznoter problem, se postavi vprašanje, zakaj se ne predstavi tudi navzven, torej javno. Vzrok za takšno ravnanje je razumljiv. Ni ga subjekta v kulturi, ki bi v javnosti na široko razglabljal o slabem obisku svojega programa. To bi bila najslabša tržna poteza, ki bi zagotovo odvrnila še kakega možnega obiskovalca. Kdo bo pa hodil v hišo, ki ima slab obisk: manjši obisk namreč lahko pomeni tudi to, da ima hiša slab program. Morda ga kaka od njih res ima, vendar največkrat to ne drži.
Razlogi za slabši obisk so večplastni. Začnejo se v družini, ki premočno zanemarja kulturno vzgojo otrok, se nadaljujejo v osnovni in srednji šoli, ki dela enako napako, na univerzah pa je skrb za kulturno življenje študentov še bolj potisnjena na stran. Kako kulturo spodbujajo mediji, tudi nacionalna RTV, je na dlani vsak dan, pri čemer ni nič hudega, če je v njihovem programskem fokusu veliko popularne kulture. Problem je v tem, da ni programske selekcije, saj vsak glasbeni zmazek najde prostor ob nespornih kakovostnih dosežkih popularne kulture, rocka, etno glasbe, jazza, glasb sveta itd.
Kulturni zavodi so se glede vzporednega kulturnega ozaveščanja obiskovalcev prebudili šele zadnja leta, kar je dobro, čeprav bodo rezultati glede obiska, če bodo tako nadaljevali, otipljivi šele čez deset in več let. Večina zavodov se kljub napredku še ni resno spopadla z vprašanjem, kako razvijati svoje občinstvo: uveljavljeni dobri stari pristopi k trženju, promociji, k animaciji in vzgoji mladih se prepočasi oplajajo z novimi prijemi in spoznanji stroke.
Drug, ključni razlog, da je zgodba z obiskanostjo zlasti sodobne umetnosti, toda vse bolj tudi klasičnih programov, razstav in muzejev vse bolj skrb vzbujajoča, je popustljivost financerjev javnih kulturnih programov, ki med merila uspešnega poslovanja vseh zavodov ne uvrščajo tudi uspeha pri prodaji vstopnic, pri pridobivanju sponzorjev in donatorjev. Slab, dober ali boljši obisk je lahko merilo le, ko gre za točkovanje uspešnosti direktorja: če je bil obisk slab, ne bo dobil letne nagrade, če povprečen, pa bo prejel le polovico od dovoljenega zneska. To, da država in lokalne skupnosti ne spremljajo več odgovornosti vodstev vseh zavodov za doseganje dogovorjenega prihodka od prodaje vstopnic in sponzorjev, ni bilo produktivno najprej zato, ker v zavodih ni prišlo do bolj zavzetega ukvarjanja z razvojem obiskovalcev, kulturnega menedžmenta in priprava za izvedbo načrtovanih programov ni postala kakovostnejša. Je že tako na tem svetu – slabše kot država ali lokalna skupnost analitično spremlja poslovne rezultate zavodov, ki jih sofinancira, bolj ji ti govorijo, da jih financira preslabo. Danes je tako, da noben zavod ministrstvu ali načelništvu ne odgovarja, če ima porazne poslovne rezultate pri prodaji vstopnic. Namesto da bi bil tudi prihodek na blagajni ogledalo programskega in poslovnega vodenja hiše, se ta podatek najraje bodisi skriva bodisi zamegljuje. Še več, za slab prihodek od prodaje vstopnic niso nikoli odgovorna vodstva zavodov, kaj šele umetniške ekipe, režiserji, kustosi, dirigenti, umetniški vodje, umetniki sami itd., ker so vsi prepričani, da vedno delajo dobre programe, sijajne uprizoritve, bravurozne izvedbe ali zanimive razstave; razlogi so vedno zunaj njih, zato naj o slabši prodaji vstopnic razmišljajo drugi, za nas je glavno, da redno dobivamo plače.
Največ megle glede obiska povzročajo brezplačne vstopnice, ki se jih deli po posebnih spiskih in ciljnih skupinah vsakič, ko iz blagajne pride signal o slabi ali celo katastrofalni prodaji vstopnic. Res se je bolje odločiti za brezplačne vstopnice, kot imeti preveč ali zelo prazno dvorano. Show must go on! Deljenje brezplačnih vstopnic je v takih primerih, razen kadar gre za ciljane šolske skupine, vedno problem, saj se v dvorani znajdejo tisti, ki so plačali vstopnice, skupaj s tistimi, ki jih niso plačali. Celo za moralni problem gre, saj javne kulturne programe plačujejo vsi davkoplačevalci, le eni pa imajo privilegij brezplačnih vstopnic.
Še več megle glede obiskanosti prireditev in razstav po navadi uporabljajo v zavodih, ko javno predstavljajo obiskanost festivala, prireditve ali letni rezultat. Ker skorajda brez izjeme seštejejo prodane in brezplačne vstopnice, so kazalniki obiska vedno naravnost fantastični. Vsi so nenadoma zadovoljni in prepričani, da so opravili dobro delo. Celo novinarji, ki pišejo o kulturi! Objavljeni podatki o obiskanosti gledališč, muzejev ali festivalov gredo namreč v sto tisoče in še več. Le blagajne ugotavljajo v trenutnih težkih gospodarskih časih vse slabši prihodek od prodaje vstopnic in edine znajo povedati kruto resnico. Prodaja vstopnic preprosto pada. Kako zelo, ne ve nihče, ker ni direktive o ločenem prikazovanju prodanih in brezplačnih vstopnic. Možna je le primerjalna metoda, ko se deli prihodek od prodaje vstopnic s številom v javnosti objavljenih obiskovalcev. Dobljene rezultate, zaradi miru v hiši, za potrebe te kolumne raje preskočimo in preidimo na sklepno misel.
Podatki o dejanski prodaji vstopnic za kulturno-umetniške prireditve so eni ključnih, ki jih morajo poznati kulturna politika, kulturna sociologija, pedagogika, ekonomija javne kulturne službe itd. To je izjemno pomemben analitični podatek, ki bo med drugim osvetlil tudi socialno problematiko dostopnosti kulture in umetnosti, podprtih z javnimi sredstvi. Zato, na dan tudi s temi podatki.