Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

Brigita Langerholc: S knjigami do ključa za ozdravitev telesa in duše

Vesna Sivec Poljanšek, foto: Janez Marolt, Bukla 167, 6. 7. 2022

Brigita Langerholc: S knjigami do ključa za ozdravitev telesa in duše

Včasih je bila vrhunska atletinja z dosežki, o katerih marsikateri športnik sanja vse svoje življenje, danes, potem ko so za njo tudi hoja po trnju in marsikatere grenke preizkušnje, pa je Brigita Langerholc Žager predvsem uspešna predavateljica, voditeljica delavnic in coachinja za posameznike, skupine in podjetja. S pomočjo publicista Jureta Aleksiča je svojo zgodbo prelila v knjižno obliko z zgovornim naslovom Do cilja in naprej. Z njo želi bralcem med drugim pokazati, da se v vsakem od nas skriva brezmejna moč za premike vseh vrst.


Brigita Langerholc
Do cilja in naprej
napisal: Jure Aleksič
Chiara, zbirka Osebno, 2022, m. v., 201 str., 23 €

Bukla: Vaša knjiga je nastala v sodelovanju s publicistom Juretom Aleksičem; vi ste mu pripovedovali svojo življenjsko zgodbo, ki jo je Jure potem zapisal. Kako pogosto sta se srečevala in kako so bila videti ta druženja? 
Langerholc: Srečevala sva se dvakrat tedensko po dve do tri ure, in to tudi v času, ko sem sodelovala pri nekem projektu v Dubaju. Takrat sva se pač družila po Zoomu. Poleg vsega mi je Jure naročil, naj preverim verodostojnost določenih informacij, zapisanih v mojih najstniških dnevnikih, preverjati sem morala tudi nekatere diagnoze, ki jih omenjam v knjigi, dogajanje po bolnišnicah, kakršno mi je opisala moja mama oziroma sem ga doživela v regresiji, ter še marsikaj drugega. Da, kar nekaj časa so nama vzela vsa ta druženja in preverjanja, ampak oba sva imela pred sabo velik cilj, napisati res dobro knjigo, ki bo navdihovala bralca in mu odpirala zavedanje, kaj je vse možno, četudi se ne rodiš z nekimi predispozicijami oziroma se te, če govorim o športu, pokažejo šele v najstniški dobi. 

Bukla: Ob vaši zgodbi lahko bralec hitro začuti, da sta bila z Juretom zelo iskrena drug do drugega, vajini pogovori so barviti in tudi zelo globoki … Koliko samocenzure ali posvetovanja, kaj naj ostane notri in kaj morda ne, je bilo potrebnega ob vsem skupaj? 
Langerholc: Z Juretom sva se res zelo hitro ujela, čeprav se prej nisva poznala. Sploh nisem vedela, da je tako odličen pisec! Je pa res, da od vseh športov najbolje pozna nogomet, tako da sem mu morala razložiti nekatere podrobnosti s področja atletike, na primer potek protokolov za tekmovanja na velikih tekmah, kot so denimo olimpijske igre. Na koncu sva se, tudi na podlagi moje intuicije, odločila, da nekaj dodatnih podrobnosti, povezanih z igricami v zakulisju športa, vendarle izločiva iz knjige, saj si ne bi rada nakopala kakšnih tožb. Četudi, sploh po letih dela na sebi, nimam prav nobenih tabujev! Pri najinem delu mi je pomagalo, če sem nekatere stvari prespala ali razmislila med meditacijo, pa tudi Jure, ki je tako kot jaz po naravi zelo raziskovalen, me je opomnil, če kakšni podatki niso 'štimali', potem pa sva oba poglobljeno raziskovala dalje. Toda na koncu si bo moral bralec tako ali tako sam ustvariti mnenje o vsem skupaj. Mislim pa, da je Jure tako zelo dobro zapeljal sámo strukturo in vsebino knjige, da je ta za bralca čim bolj tekoča. 

Bukla: Zgodba, ki nam jo ponujate v branje, je zelo neposredna in iskrena, saj ste menda taki po naravi tudi vi. V tem duhu tudi zelo odprto in odkrito spregovorite o vseh pasteh vrhunskega športa. Iz prebranega je čutiti, da športnika, kadar ne jezdi na valovih uspeha, celoten sistem lahko kaj hitro zavrže in izpljune. Koliko grenkobe v zvezi s tem je dandanes še ostalo v vas?
Langerholc: Nič. Ko sem jezdila na valovih vrhunskega športa, vključno z vsemi vzponi in padci, sem uživala. Res sem rada tekla, dokler me je to še 'držalo' in dokler sem se želela izkazovati z rezultati. Zdaj tega ne potrebujem več. Mogoče bi se me 'telesno' še kaj dotaknilo, če bi se srečala s kakšnimi funkcionarji iz časov svoje športne kariere, ampak konec koncev sem te izkušnje res globoko predelala, zato mislim, da sem to poglavje svojega življenja zaprla. Zelo rada pa zdaj na to opozarjam starše športnikov oziroma športnike same, ki pridejo k meni po nasvet in šele izoblikujejo svojo osebnost. Svet vrhunskega športa namreč že zdavnaj ni več samo 'sajenje rožic', vložki vanj so ogromni, prevzel ga je kapitalistični duh in posledično nekje na tej poti postane vse skupaj pravo gladiatorstvo. 

Bukla: V javnosti ste že pred leti spregovorili tudi o svojem boju z depresijo, ki se vas je polotila ob koncu športne kariere, potem ko ste zapluli v povsem druge vode, med drugim tudi v materinstvo. Tudi v knjigi ste v zvezi s tem brez dlake na jeziku. Ali želite (tudi) s tovrstnim predajanjem lastnih osebnih izkušenj prispevati svoj dragoceni kamenček v mozaik detabuiziranosti pomena odkritega govora o duševnem zdravju?
Langerholc: Res je! Najbolj me je namreč zadelo, ko sem pred leti kot prva vrhunska športnica o tem javno spregovorila na nekem sprejemu, ki se je odvijal po podelitvi priznanj najboljšim šport­nikom Slovenije. Takrat sem opazila, da se me je kar naenkrat začelo veliko ljudi izogibati. Tisti dan namreč nisem vedela, da je izšel članek o moji depresiji. In to je za mnoge tabu tema! No, zame pač ne, ker sem že v času svojega študija v Ameriki srečevala cel kup depresivnih študentk. Tam se je o vsem skupaj veliko govorilo. Pri nas pa se obnašamo, kot da se nekomu, ki je bil v vrhu športa, to ne more zgoditi, čeprav je depresije med športniki ogromno. Čutim, da je moje poslanstvo, da ozaveščam javnost in ljudem vlivam upanje. Zato sem tudi ena od ambasadork pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), kjer o depresiji ozaveščamo predvsem mlade.

Bukla: Koliko so vam na poti do boljšega počutja in ozdravitve pomagale tudi najrazličnejše knjige? Nekje v svoji zgodbi namreč omenite, da ste si ob zdravljenju depresije, ob selitvi iz mesta na vas ter ob takratni slabši finančni situaciji preprosto rekli: »Okej, bom pač več brala in manj hodila na razne delavnice.«
Langerholc: Ogromno! Res sem veliiiko brala, že od otroštva veliko berem, vmes potem dvajset let nisem, ker sem bila v vrhunskem športu in sem tudi študirala, med depresijo pa sem se znova vrnila h knjigam. Skoznje sem preprosto dobivala ključe, kaj potrebujeta moja psiha in telo. Vse, kar mi je dalo branje – brala sem res vse mogoče: o pravilni prehrani, metafiziki, angelih, Tesli, posmrt­nem živ­ljenju, delu z energijami, hipnozi, svetlobnem jeziku ter še marsikaj drugega – sem kasneje, sploh ko smo si finančno opomogli, nadgradila še na raznih delavnicah.

Bukla: V knjigi zelo podrobno spregovorite tudi o raznih tehnikah, ki so vam pomagale že v času kariere vrhunske športnice, še bolj pa zdaj, ko že nekaj let stopate po čisto drugačni poti kot nekdaj. Se vam zdi, da širša javnost vendarle postaja dojemljivejša za drugačen pogled na človekove zmožnosti in preseganje njegovih lastnih omejitev?
Langerholc: Seveda. Zadnji dve leti sta nas stisnili v kot, vsakega na svojem področju. Primorani smo bili prevetriti svoje vrednote. Imam občutek, da matrica, ki so nam jo tako lepo 'zgradili', pada na vseh koncih. Z raznimi tehnikami vse to sprevidimo oziroma začenjamo vedno bolj čutiti lastno telo, naša zavest ob tem raste in tako začenjamo izbirati tisto, kar je v skladu z našo integriteto, ter ne pustimo več, da nam drugi govorijo, kaj moramo. Moja knjiga je samo majčken prikaz, kakšno preseganje človekovih zmožnosti je sploh mogoče. In to lahko naredi čisto vsak, brez izgovorov. Na katerem koli področju. Potrebni so le majhni koraki, veliko majhnih korakov pa privede do rezultatov.

Bukla: Naj vas za konec pogovora vprašam v slogu naslova vaše knjige: kam bo šla po tem (knjižnem) cilju naprej vaša pot?
Langerholc: (nasmeh) V bistvu sledim toku življenja in si zdaj res redko postavljam kakšne velike cilje. Edina stalnica naših življenj je namreč sprememba! Vem samo to, da si bomo z družino prej ali slej omislili in realizirali rodovno posestvo, kjer se bodo poglobile naše družinske sanje o lastnem pridelovanju hrane, čisti vodi in vseh mojih delavnicah, na svet pa bomo spravili tudi šolo s konji, o kateri že zdaj sanjajo moje tri hčerke. Mož pa gre preprosto s tokom življenja skupaj z nami (smeh).


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...