Bukla, prvih dvajset let
Ob okroglih obletnicah se ljudje radi oziramo v preteklost in v teh dneh, ko Bukla praznuje prvih dvajset let, tudi sam premišljujem, kako je prišlo do tega, da smo začeli izdajati revijo Bukla. Najprej sva bila dva, jaz in Renate. Po karticah Feliks, s katerimi smo ob koncu prejšnjega tisočletja smelo vstopili na slovenski medijski trg, in Premieri, brezplačni reviji o filmu, v kateri so imele opazno vlogo tudi knjižne recenzije, je bilo za Buklo prelomno poletje leta 2005.
Takrat sva bila ravno dovolj podjetniško navdahnjena, opremljena s precej delovnimi izkušnjami v medijskem in oglaševalskem svetu, premogla sva dovolj energije, imeli smo že dva delujoča tiskana brezplačna medija, kjer smo sami skrbeli tudi za distribucijo po vsej Sloveniji, knjige pa so se nama pretakale po žilah. Tako sva sredi poletne vročine spela osem praznih belih listov formata A4 in nanje po zgledu angleške revije BooksQuarterly začela s svinčnikom risati nulto številko knjižne revije. Poimenovali smo jo Bukla.
Pomemben je bil tudi družbenozgodovinski trenutek. Leta 2005 je bilo svetovno gospodarstvo, s tem pa tudi slovensko, v vzponu in tako smo si lahko privoščili nekaj časa in sredstev vložiti tudi v projekte, ki niso imeli neposrednega in takojšnjega ekonomskega pokritja (kar na splošno velja za vse nove medije). Tako smo Buklo ohranili vse do začetka gospodarske krize leta 2009, ki je postreglo z ustanovitvijo Javne agencije za knjigo RS. Ta je za Buklo pokazala interes, in leta 2010, ko je kriza kazala najostrejše zobe, je Bukla postala del njihovih javno sofinanciranih programov bralne kulture in tako je še danes.
Prišlo je do srečnega in najbrž tudi precej unikatnega prepleta zasebnega in javnega. Prvih pet let delovanja, od leta 2005 do konca leta 2009, smo Buklo financirali predvsem iz lastnih virov in oglaševanja, ko pa nam je zaradi takratnega upada gospodarskega zaleta začela pohajati sapa, je v zgodbo pri knjižni reviji širokega tipa, ki je imela za seboj že dovolj dolgo dobo izhajanja, da se je izkazovala kot zanesljiv medij, vstopilo tudi javno sofinanciranje.
V teh dvajsetih letih je seveda marsikdo pokomentiral, da bi pri Bukli morali to in ono spremeniti. Recimo predstaviti manj knjig. Pisati bolj ostre in kritične recenzije. Pisati daljše tekste. Opustiti predstavljanje takega in drugačnega tipa knjig. Bolj poudariti to in ono. Zagotoviti, da bi bila revija plačljiva. Itn. Res veliko predlogov za spremembe in tudi raznolikih kritik smo dobili od ljudi, ki sami največkrat niso imeli izkušenj revijalnega založništva ali pa so bile le-te iz nekih drugih časov. Vedno smo pozorno prisluhnili pripombam, razmislili o njih, sem in tja kaj upoštevali, večinoma pa smo se razvijali bolj po lastnem posluhu, se učili iz lastnih napak in se trudili ustvarjati čim bolj bogato ter raznoliko revijo za čim širši krog bralcev.
Osnovna izhodišča pa so v vseh letih ostala enaka, kot sva si jih z Renate zamislila tistega, zdaj že kar daljnega poletja 2005. Ta so bila: 1) visoka naklada, 2) vsebinsko korektne, vendar kratke informativne predstavitve knjig, 3) čim večje število predstavljenih knjižnih novitet in 4) brezplačnost za bralca – končnega uporabnika. Prepričan sem, da bi opustitev katerekoli teh značilnosti hitro ogrozila obstoj Bukle, hkrati pa sem vesel, da v dvajsetih letih ni bilo treba spremeniti prav ničesar od tega takrat zamišljenega koncepta.
Kaj pa prihodnost? Pred dvema desetletjema si seveda nisva predstavljala, da bomo Buklo ustvarjali več kot pol najinega delovnega življenja. V začetnih letih izdajanja se je Bukla zdela predvsem uresničitev nekih dokaj fantastičnih ambicij: izdajanje množične revije, v kateri so osnovna in skoraj edina vsebina zgolj tiskane knjige v slovenščini. Mislila sva, da bo to pač trajalo samo nekaj let.
Z leti pa je vrednost vložka zrasla. Na Buklo so se vse bolj zainteresirano odzivali tako založniki kot avtorji, pa tudi širša knjižna skupnost, pri kateri imajo zelo pomembno vloge slovenske splošne knjižnice in strokovna združenja. Postala je upoštevanja vreden medij v slovenskem knjižnem prostoru, s tem pa se je dvignila tudi odgovornost v zvezi z njenim nadaljnjim življenjem. Čeprav nikoli ni imela trdne ekonomske strukture, je iz številke v številko predstavljala vse močnejšo moralno zavezo, da delamo nekaj pomembnega za slovensko knjižno kulturo in da velika naklada Bukle in resnost našega pristopa k njeni vsebini ustvarja številno zamišljeno skupnost (prosto po Benedictu Andersonu) slovenskega ljudstva knjig, ki ga na eni strani sestavljajo vsi, ki se poklicno ukvarjajo s knjigo, ter bralci in kupci knjig na drugi. Vsi živimo ob isti reki, reki knjig, ki teče med nami, ni pa nujno, da smo vsi ves čas na istem bregu, bi najbrž rekla Renate.
Ravno zaradi tega sva skupaj z ekipo, ki soustvarja Buklo že ves ta čas, in z zunanjimi podporniki ter sodelavci zdržala vse do danes. Sva pač knjižno navdahnjena otroka druge polovice dvajsetega stoletja, rojena knjižno navdahnjenim in garaškim staršem iz prve polovice istega stoletja. Prevzela sva njihovo ljubezen do knjig in s trudom ter znanjem nam je skupaj uspelo ustvariti in ohranjati tiskani medij o novih slovenskih knjigah z res visoko naklado, ki je ves čas izhajanja kljuboval vsem zakonom gospodarske fizike.
Seveda pa Bukla na ta način ne more vztrajati in izhajati v nedogled. Če v slovenski kulturni – knjižni – javnosti obstaja interes, da tak medij, ki podpira in promovira tiskano knjigo v slovenščini, deluje še naprej, tega ni težko zagotoviti. Pravzaprav je to celo zelo preprosto: Bukla mora – v smislu obstoječega javnega sofinanciranja – dobiti status revije, ne pa zgolj projekta bralne kulture, kot ga ima. Čas je, da Bukla – tudi formalno in ne samo praktično, kar je že od prve številke pred dvema desetletjema – naposled postane revija in da je kot ostale sorodne revije v ustreznem deležu tudi javno sofinancirana.
Samo na tak način bo lahko še naprej stabilno delovala in poročala o novih slovenskih knjigah. Tega pa si želimo vsi, ki pišemo, izdajamo in beremo slovenske knjige, mar ne?