Davorka Štefanec: »Ta knjiga je tudi moja diskretna hvalnica Soči z okolico.«
Davorka Štefanec je že od nekdaj povezana s knjigami. Kot knjigarka in pripovedovalka zgodb (med drugim je v knjigarni vodila ure pravljic) je marsikoga »spreobrnila« v bralca, leta 2014 pa je prejela tudi naziv naj knjigotržka leta. Dobro pa se znajde tudi za tipkovnico, saj je že njen prvenec Strašilka leta 2020 prejel nominacijo za nagrado modra ptica. Čaroben mladinski fantazijski ljubezenski roman govori o devetnajstletni Albi iz domišljijskega Podsveta, toda v našem svetu, natančneje Tolminu, je na posebni misiji in kot povsem običajna – no, rahlo čudaška – srednješolka obiskuje tamkajšnjo gimnazijo. Stvari pa se zapletejo, ko se zagleda v popularnega sošolca …
Davorka Štefanec
Strašilka
Mladinska knjiga, zbirka Srednji svet, 2022, t. v., 236 str., 27,99 €
Bukla: Žanr (mladinske) fantazije že dolgo velja za enega bolj priljubljenih. Toda knjige domačih avtorjev in avtoric prikapljajo le občasno. Kaj je razlog, da ste za svoj prvenec izbrali zgodbo s fantazijskimi prvinami? Morda vaša ljubezen do pravljic?
Štefanec: Pripoved o Albi Salix oziroma Strašilki je nastala v moji glavi veliko prej, preden sem jo končno napisala. Ko sem zgodbo razvijala, se nisem veliko obremenjevala z žanrom, čeprav sem vedela, da je Alba iz drugega sveta. Veliko ljudi me vpraša, ali je bil žanr načrtno izbran, ker sem knjigarka in dobro vem, kakšna literatura je iskana. Moj odgovor je ne, ker pri pisanju ne načrtujem, zgodba se mi vedno prikrade v misli in potem nekaj časa živi v moji glavi, dokler je ne napišem. Po drugi strani pa sem si vedno želela napisati knjigo za, kot temu rečejo na angleško govorečem trgu, young adults, kar bi prevedli nekako mladi odrasli. In kar sprva ni bilo zavestno ali načrtovano, se je razvilo v fantazijsko zgodbo za mlade (in vse tiste, ki se tako počutijo). Zagotovo pa je tudi moja ljubezen do pravljic pripomogla, da je knjiga takšna, kot je.
Bukla: Prelepa dolina Soče je tisto slovensko območje, za katero se zdi, da ga bogovi naših poganskih prednikov niso nikoli zapustili. Je nemara to razlog, da je prizorišče romana postavljeno v Tolmin z okolico?
Štefanec: Posočje sem izbrala zaradi prekrasne narave, saj zame ni lepše kulise za zgodbo, kot je dolina Soče. Glavna junakinja je nasploh zelo povezana z naravo, in ko sem se odločila, da se bo zgodba odvijala na naših tleh, v realnem kraju, je bil Tolmin z okolico prva in edina izbira. Tolminska gimnazija je prav tako pomembno prizorišče za zgodbo, zato je bilo Posočje idealno – imela sem vse potrebno: srednjo šolo, čudovito pokrajino, veliko skrivnostnih kotičkov, ki dajo zgodbi še dodaten pridih mističnega in pravljičnega. Te kraje imam tudi sama neizmerno rada in knjiga je tudi moja diskretna hvalnica Soči z okolico.
Bukla: Čeprav gre za domišljijsko pripoved, ta povsem »realno« odslikava družbene odnose šolskih hodnikov. Od tega, kaj pomeni biti kul, do tega, kdo je zguba. Alba, obiskovalka iz tujega sveta, skuša razvozlati to zanjo zapleteno dinamiko. Je pogled skozi njene oči omogočil edinstven komentar vzpostavljanja šolske hierarhije in trenj, ki se lahko razvijejo do različnih oblik medvrstniškega nasilja?
Štefanec: Najbrž se je medvrstniško nasilje v takšni ali drugačni obliki dogajalo vedno. Alba sicer ni pretirano prizadeta zaradi hudobnih opazk, tudi vzdevek Strašilka, ki ga je dobila zaradi oguljenega trenča, ki ga ima vedno na sebi, in ptičkov, ki ji vsake toliko posedijo na roki, je ne gane. Seveda pa je Alba izmišljena oseba in malce sem želela nakazati, da ni nič narobe, če si drugačen. Če pa nasilje doživljajo resnični otroci, najbrž niso tako ravnodušni. Še posebej problematično se mi zdi virtualno nasilje, kjer je lahko nasilnež bolj ali manj anonimen in zaradi tega toliko bolj »pogumen« v svojih besedah. Verbalno virtualno nasilje je prisotno v vseh generacijah, kot smo na žalost lahko priča zadnje čase. Mladostniki pa so še bolj dovzetni za kritike, saj so v občutljivem obdobju svojega življenja, zato si jih najbrž veliko bolj jemljejo k srcu in so v tem primeru verjetno najbolj ranljiva skupina.
Bukla: Alba se najbolj sprosti, ko se potika po naravi ali se med plavanjem prepusti tokovom reke Soče. Na začudenje sošolcev nima telefona in ne razume obsedenosti nenehnega »buljenja« v zaslone. Menite, da smo oziroma so mladi postali preveč odvisni od tehnologije?
Štefanec: Vsekakor se mi zdi, da smo vsi postali preveč odvisni od tehnologije, ne samo mladi. Lažje se pogovarjamo virtualno kot v živo in vsak trenutek preverjamo telefone, da ne bi česa spregledali. Vse informacije so nam ves čas dostopne, v tej poplavi takšnih in drugačnih podatkov pa počasi morda izgubljamo stik sami s sabo in s tem, kar je za nas pomembno. Tudi sama sem, če si to želim ali ne, v tem vrtincu tehnologije, saj nam ta marsikaj olajša. Včasih sem pisala »na roke« v zvezek, nato mi je mama kupila pisalni stroj; verjetno ni treba poudariti, koliko lažje je pisati v današnjem času. Dvomim, da bi lahko v tem trenutku stopili korak nazaj in znova zaživeli brez tehnologije, konec koncev je tudi prav, da se nenehno razvijamo.
Bukla: Alba ima nadčloveške sposobnosti, s katerimi lahko rešuje življenja. A na koncu se izkaže, da je najmočnejša moč – moč ljubezni?
Štefanec: Alba ima kar nekaj nadnaravnih moči, ki se jih zaveda. Ljubezni pa ne pozna in je tudi ne prepozna takoj, zato se na začetku ne zaveda njene moči. Ko se to zgodi, se njen svet in vse, kar je poznala, obrne na glavo in v imenu te ljubezni mora sprejeti težko odločitev, s katero najbrž tudi dokončno odraste. Pravzaprav je v zgodbi ravno ljubezen najpomembnejše vodilo vsega.
Bukla: Strašilkina zgodba bo podana v dveh knjigah. Je bilo tako načrtovano že od začetka? Kdaj lahko pričakujemo nadaljevanje?
Štefanec: Na začetku sem imela v mislih trilogijo, vendar sva se z urednico Alenko Veler strinjali, da bo zgodba v dveh delih. Drugi del naj bi izšel naslednje leto, naslov pa naj ostane še skrivnost.