Zbirka Dialog z antiko – od grške tragedije do rimske komedije
V letih 2016–2018 se je – žal domala neopaženo – bistveno povečala zakladnica starogrške in rimske dramatike v slovenskih prevodih. V zbirki Dialog z antiko pri založbi AMEU – ISH se je namreč končal en projekt, prevajanje grškega tragika Evripida, in se začel nov, še neuraden projekt, za katerega je upati, da bo izpeljan: prevajanje rimskega komediografa Plavta.
Poleg teh dveh dramskih projektov so seveda izhajali še drugi prevodi, v lanski, torej najbolj »vroči« produkciji denimo še ena drama in en zvezek filozofske proze. Ta drama, Ojdip francoskega klasicističnega pesnika Pierra Corneilla v prevodu Sovretove in Prešernove nagrajenke Marije Javoršek (2018), se navezuje na istoimensko tragedijo grškega tragika Sofokla in tako ustvarja pristen »dialog z antiko«. V istem letu ji je sledila Sreča in politika, nov zvezek v nizu Plutarhovih Etičnih spisov v izboru in prevodu urednice AMEU – ISH Maje Sunčič, ki vsebuje spise O sreči ali vrlini Aleksandra Velikega, O sreči Rimljanov, O sreči in O slavi Atencev. Grški polihistor se v njih ukvarja z vprašanjem sreče v politiki, poosebljene v grški boginji Tihe oziroma rimski Fortuni, in z njenim vplivom na usodo posameznika ter narodov in s tem zgodovine. Problematiki sreče ali usode, ki nas čaka v prihodnosti, se – seveda na svoj način – izdatno posveti tudi Artemidor, avtor edinih ohranjenih antičnih »sanjskih bukev« Interpretacija sanj (prev. Maja Sunčič, 2017).
Prelomnica večjih razsežnosti pa je bila, da je v letih 2016–2018 izšlo osem tragedij Evripida (5. stol. pr. Kr.), najmlajšega od treh velikih atenskih tragiških pesnikov. Že od zgodnjega 20. stoletja so ga pomalem prevajali Anton Sovre, Fran Bradač in Marijan Tavčar, po letu 2000 pa je dobil nov zagon in največji pospešek dosegel v zadnjih treh letih. V letu 2016 so pri založbi AMEU – ISH v enem zvezku izšle njegove Bakhantke in v drugem Prošnjice in Heraklovi otroci, v letu 2017 Andromaha in Trojanke (spet v enem zvezku) ter Hipolit skupaj s Senekovo Fedro v knjigi Prepovedana ljubezen, v 2018 pa še Elektra in Ion v enem zvezku. Pet dram iz tega niza je prevedla Jera Ivanc, po eno pa Andreja Inkret, Sovretov nagrajenec Branko Senegačnik in Mojca Cajnko. To pomeni, da imamo danes na voljo prevode vseh osemnajstih ohranjenih Evripidovih tragedij v knjižni obliki – v nekaj primerih prve, v nekaterih ponovne prevode. Izida v knjigi doslej ni dočakala edino satirska igra Kiklop, kar pa ne pomeni, da v slovenščini ni dostopna: prevod je že leta 1932 objavil Fran Bradač v Ljubljanskem zvonu, leta 2012 pa ga je za bralno uprizoritev v ciklu Replike iz antike v ljubljanski Drami osvežil David Movrin.
Evripid je »najsodobnejši« v trojici kanoničnih grških tragikov: bolj kot predhodnika je dajal besedo Drugemu – Negrkom, sužnjem, ženskam – stare mite pa je prevrednotil in osvetlil z novim skepticizmom do tradicionalne religije in morale, ki se je uveljavljal v 5. stoletju. Njegove drame, polne zgodb o nasilnih in čudaških strasteh (Fajdra oziroma Fedra se zaljubi v svojega pastorka) in nekonvencionalnih prizorov, so se v poznejši recepciji ponujale nasprotujočim si interpretacijam: kritiki 19. stoletja so v njem zaradi skepticizma videli racionalista, medtem ko ga poznejša doba dojema kot iracionalista, saj se njegovi protagonisti in protagonistke spopadajo z nedoumljivimi silami v samih sebi. Kompleksnost njegove dramatike odseva že v nasprotju med načinoma, kako so tolmačili njegov odnos do žensk v antiki in danes: danes ga zaradi osredinjanja na ženske like štejemo za najbolj »ženskega« starogrškega tragika, medtem ko so mu v antiki prav zato, ker se poglablja v duševno patologijo žensk, očitali ženskomrzništvo, češ da ženske po nepotrebnem slika v slabi luči.
Iz popolnoma drugega vesolja prihaja rimski komediograf Plavt (3.–2. stol. pr. Kr.). V letih 2017–2018 sem pripravila dva zvezka s skupno petimi njegovimi komedijami v prvih, ali vsaj prvih natisnjenih, slovenskih prevodih. Prvi zvezek prinaša burki Perzijec in Kazina (2017), drugi s krovnim naslovom Tri fantazijske pustolovske komedije pa igre Trgovec, Trinovčevo in Stihus (2018), ki jih tematsko lahko opredelimo kot pustolovske fantazijske komedije. Njihov skupni imenovalec je, da jih zaznamuje in prežema eksotični motiv potovanja, bodisi realističnega (zlasti trgovskega) bodisi fantazijskega. Napetosti in zaplete povzroči vrnitev popotnika – sina, očeta, zakonskega soproga – ki je za nekaj časa izstopil iz domače skupnosti. Podobno kot Evripid je tudi Plavt del železnega kanona, vzpostavljenega že v antiki: kakor je Evripid najmlajši v grški tragiški trojici, je Plavt najstarejši v rimski komiški trojici. Evripidu je podoben še v tem, da se prav tako osredini na Drugega – od očetov odvisne sinove, ženske, sužnje – le da to v antični komediji od 4. stoletja pr. Kr. dalje ni izjema, ampak pravilo. Plavt se je namreč navdihoval pri starogrški »novi komediji«, ki je sledila prepoznavnemu vzorcu: prikazovala je stereotipne melodramatične zgodbe in v njihovem okviru paleto človeških tipov, kakršni so sitni in stiskaški oče, zaljubljeni mladenič, pretkani suženj. Svojim predelavam grške komedije pa je Plavt vtisnil še lastni pečat z vnašanjem prvin iz italske uprizoritvene umetnosti, ki so jo zaznamovali burkaštvo, zajedljiv humor in prevratniški saturnalijski duh, v katerem osebe z avtoriteto – starci, očetje, gospodarji – potegnejo krajši konec. V nasprotju z mračno podobo zunanjega in notranjega sveta, ki jo slika Evripid, je Plavtov svet poenostavljen, razigran in poln »žlahtno infantilnih« domislic, kot je nekoč rekel klasični filolog Marko Marinčič: domislic, ob katerih se moramo smejati še dandanes.