DO (PRED)ZADNJEGA DIHA
Potem ko se je v maju za vedno poslovila Manca Košir, novinarka, predavateljica in neutrudna promotorka knjig, je slovenstvo izgubilo eno redkih posameznic, ki je praktično do zadnjega diha javno in nepridobitniško delovala v dobro knjig in branja. Še kaka dva tedna pred slovesom je Manca pisala slavilne besede esejistični knjigi Krošnja z neznanimi sadeži, ki jo je kot svoj knjižni prvenec objavila Helena Koder. Vsi mi, ki imamo radi knjige, Mance ne bomo nikoli pozabili.
Sam si jo bom – v zvezi s knjigami – zapomnil predvsem po tem, da knjig ni samo »promovirala«, kot je danes sodobno govoriti, če o knjigi zapišeš kak stavek in objaviš fotografijo na katerem od družbenih omrežij, temveč jih je založniku ali avtorju dejansko mnogokrat pomagala tudi prodati. Spomnim se recimo dogodka pred leti, ki ga je organizirala za svojo bralno skupnost.
»Samo, poskrbi, da boste dostavili dovolj knjig,« mi je energično rekla večer pred dogodkom.
Naslednje jutro me je vsa zadovoljna poklicala, se zasmejala in rekla: »Vidiš, podcenjeval si moje sposobnosti!«
Knjig je namreč zmanjkalo. Manci je s svojo neposrednostjo uspelo tako navdušiti bralke in bralce, da so po knjižnih pogovorih segli v denarnico in knjige tudi kupili.
Takih entuziastičnih ljudi nam na področju knjige v zadnjem obdobju vse bolj primanjkuje. V resnici se mi zdi, da jih sploh ni več. Ljudi, ki bi se srčno zavzeli za knjige kot take, za knjige kot nosilke sporočila, zgodbe, energije, ob tem pa bi imeli dovolj karizme in moči, da za knjige in branje navdušijo tudi druge.
Knjižnozaložniška dejavnost in knjižna kultura pri nas se namreč počasi sesedata, kamenčki, ki ju držijo skupaj, postopoma polzijo vsak na svojo stran. Če se ozrem v čas minulih let, je ljudstvo knjig doživelo kar nekaj nepovratnih izgub. Po eni strani so nas za zmeraj zapustili ljudje, ki so predstavljali pomembne fragmente v družbenem mozaiku knjig. Po drugi strani so številni posamezniki iz knjižne dejavnosti odšli drugam ali pa so se upokojili in tako so se izgubile tudi dragocene izkušnje, ki so jih pridobili v desetletjih dela s knjigami. Po tretji strani pa je domača kulturna politika založnikom letos poslala nadvse neprijetno sporočilo in zmanjšala sredstva za javno podprte knjižne projekte, na mnoge pobude, naj še enkrat premislijo in morebiti kaj naredijo drugače, pa se niti ni odzvala.
Seveda to ne pomeni popolne erozije slovenske knjižne pokrajine. Založbe in posamezniki se še vedno trudijo z izdajanjem knjig, organizirajo prireditve in skušajo ohraniti svoje bralce. Mnogi avtorji se ne predajo in vztrajajo pri širjenju informacij o svojem ustvarjanju. Še vedno delujejo tudi javne institucije in tam je zaposleno lepo število ljudi, ki po službeni dolžnosti skrbijo za slovenski jezik in knjigo.
Vendar pa je javna kulturna politika v zadnjem času naredila korak stran od konkretnejše podpore slovenski knjižni ustvarjalnosti, kjer šteje vsak evro. Medtem ko se lahko denimo prenova kake slovenske železniške postaje mimogrede podraži za nekaj deset milijonov evrov, se slovenskemu knjižnemu založništvu brez slabe vesti in v imenu objektivnih okoliščin vzame še en del tistega, kar bi že tako v najboljšem primeru lahko imenovali miloščina.
Tudi Bukla je letos znova doživela udarec. Kljub precej zvišanim stroškom produkcije revije v zadnjih letih, kljub brezplačnemu konceptu in visoki nakladi, ki več deset tisočim bralcem knjig že skoraj dvajset let omogoča dostop do tiskane revije, v kateri je urejena in kompaktno ter informativno popisana najnovejša domača knjižna produkcija, kljub poldrugo leto trajajočim apelom, naj se vsaj inflaciji primerno zvišajo sredstva, ki omogočajo njeno izhajanje, se to žal ni zgodilo.
Splošnoinformativne revije o knjigah imajo v Sloveniji že dolgo tradicijo, prisotne so od leta 1945 in vse do danes. O tem je nazoren magisterij že pred leti zagovarjala Renate Rugelj, kreativna urednica Bukle, in ugotovila, da je Bukla v resnici dedič revij, ki Slovencem že desetletja prinašajo zgoščene informacije o novih knjigah. Slovenci to očitno potrebujemo, želimo vedeti, kaj knjižnega izhaja in kje. To ni samo naša želja, že dolgo nazaj je postala naša civilizacijska navada, nekaj, kar se pretaka iz generacije v generacijo. Z malo patetike lahko rečem, da je to volja ljudstva, kjer štafeto od leta 2005 in vse do danes nosi prav Bukla.
V devetnajstih letih, odkar Bukla izhaja, kljub vsem pohvalam, tudi nagradam, ki jih je prejela, pa reviji kot taki in njenim soustvarjalcem (tudi Manca je Buklo vseskozi podpirala in zanjo redno pisala, dokler so ji dopuščale moči), ni bilo usojeno, da se njen status in javni pomen stabilneje uredi. Na Javni agenciji za knjigo (in še pred njo na Ministrstvu za kulturo) se je v teh dveh desetletjih zvrstila cela serija različnih ministrov in državnih ter področnih sekretarjev, članov sveta agencije, njihovih predsednikov, direktorjev in vršilcev dolžnosti, članov strokovnih komisij in drugih, ki vsakih nekaj let na novo odločajo o usodi Bukle.
Večina teh ljudi je v minulih letih odšla naprej po svojih poteh, midva z Renate pa ostajava. Z Buklo in njenimi sodelavci že dvajset let na vsakem razpisu znova pojasnjujeva Buklino poslanstvo in dokazujeva, da javna podpora, ki komaj zadošča za stroške tiska revije, pač ni ustrezna, da ima revija s tako visoko naklado in dosegom cel kup specifik, da smo diskriminirani v primerjavi z drugimi revijami s knjižnega področja … In potem vsako leto (ob pomoči založnikov in knjižnic) nekako sestaviva konec s koncem in Buklo ohraniva pri življenju.
V teh predpoletnih dneh tako razmišljava, da imajo morda vendarle bolj prav vsi tisti, ki odločajo o Bukli in jo puščajo na robu izumrtja. Morda pa midva delava narobe, ko vztrajava.
Vem, koga bi poklical za nasvet in tolažbo, če bi tam za mavrico delali telefoni …