Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0
Intervjuji Bukla plus

»Drama je konflikt, roman je potovanje!«

Samo Rugelj, Bukla 107-108, 4.2.2015

»Drama je konflikt, roman je potovanje!«

Foto: arhiv Dela

Pisatelj in dramatik Evald Flisar (1945) februarja praznuje sedemdesetletnico, ki jo bo – poleg razstave njegovega dela v NUK, ki se je odprla petega februarja – obeležil zelo aktivno, saj mu bodo ob tej priložnosti izšle kar štiri nove knjige. Prva je njegov novi roman Tam me boš našel, nenavadna zgodba, v kateri se Flisarjev junak sprašuje, ali je človek sploh sposoben prave ljubezni. Knjiga Spogledovanja z dvojnikom prinaša odlomke Flisarjevih romanov, esejev in priložnostnih refleksij in je neke vrste popotovanje skozi njegovo prozo. Njegova drama Komedija o koncu sveta, ki je bila dobitnica Grumove nagrade za leto 2013, bo izšla pri ameriški založbi Texture Presss v 12 jezikih (angleščina, slovenščina, nemščina, španščina, italijanščina, madžarščina, ruščina, hrvaščina, indonezijščina, arabščina, hindijščina, japonščina), knjiga Drame 2 pa, skupaj s spremnimi besedami, prinaša še sedem uprizorjenih Flisarjevih dram: Sončne pege, Akvarij, Poslednja nedolžnost, Antigona zdaj, Šakuntala, Vzemi me v roke in Komedija o koncu sveta. Z njim smo se pogovarjali ob otvoritvi razstave, ob tem pa smo razveselili podatka, da je Evaldu Flisarju pravkar izšel že 143. prevod kakega njegovega dela.

Bukla: Pravkar se je v NUK odprla razstava o vašem življenju in delu. Kako je prišlo do nje in koliko časa je trajala njena priprava? Kaj vse obsega?

Flisar: Predlog je prišel s strani NUK, kjer so pozorni ljudje ugotovili, da praznujem pomembno obletnico, in so jo hoteli obeležiti z dvomesečno razstavo. Več kot lepo od njih. Priprave so trajale dober mesec, če ne dlje, na razstavi pa je mogoče videti med drugim 40 gledaliških plakatov, pretežno tujih, 100 fotografij gledaliških uprizoritev, množico prevedenih knjig, tla razstavne dvorane so domiselno »tlakovana« s fotokopijami medijskih odzivov na moja dela, domačih in tujih, veliko je drugega slikovnega gradiva, zgodnjih dnevnikov, rokopisov itd. Vrti se tudi desetminutna montaža videoposnetkov izbranih tujih dramskih uprizoritev. Najbolj zaslužen za izvirno zasnovano razstavo je vsekakor vodja arhiva Marijan Rupert.

Bukla: Razstave pisateljevih del pri nas niso ravno običajne, pri tem pa se zdi glede na vaš okrogli rojstni dan (13. februar) in vaš ogromen prevodni romaneksni in dramaturški opus, da je celo potrebna in logična, saj kaže, da ste bili v zadnjih desetletjih s svojim delom v tujini navzoči celo bolj kot v Sloveniji. Kako je prišlo do uprizarjanja vaših dram v tujini in kdaj? Je bil pozneje tu prisoten tudi učinek snežne kepe, ko je ena uprizoritev spodbudila drugo?

Flisar: Bistvo odgovora vsebuje vaša primerjava z učinkom snežne kepe: ko se enkrat začne kotaliti, se je oprijema vse več snega. To velja tako za drame kot za romane, čeprav za drame morda nekoliko bolj. Kaj je bil vzrok za to, da se je kepa začela kotaliti, pa tudi sam lahko le ugibam.

Bukla: Udeležili ste se kar nekaj uprizoritev svojih dram v tujini in poznate več tujih založnikov svojih romanov. Kje so po vašem mnenju, upoštevajoč drugačno kulturno okolje, najbolje razumeli vaše ustvarjanje?

Flisar: Tujih založnikov svojih romanov z nekaj izjemami ne poznam, ker dogovori velikokrat potekajo prek agenta. Na predstavitve knjig ne hodim rad. Vsekakor pa ne bom izpustil Adis Abebe, kjer bo jeseni izšel prevod romana Opazovalec; tega trenutno prevajajo tudi v šest drugih jezikov. Imeti prevod romana v amharščini, ki je uradni jezik Etiopije in ga govori 75 milijonov ljudi, je vendarle nekaj posebnega, še posebej če priznam, da (svetovljan, za kakršnega me nekateri imajo) do prejema ponudbe za ta jezik sploh nisem slišal! Kako na tujem razumejo moje romane, bi težko rekel; najboljše odzive sem doslej imel na Češkem, Finskem in v Grčiji. Moje drame pa najbolj razumejo Indonezijci, Indijci in Avstrijci, precej nenavadna kombinacija.

Bukla: Kje v tujini pa so vaše drame najbolj prikrojili po svoje?

Flisar: Normalno je, da vsak režiser besedilo razume po svoje in ga skladno s tem tudi nekoliko preuredi. Gre seveda za obseg in naravo preureditev. Večje spremembe, kot bi si želel, sem doživel v Islandiji, Belorusiji, Egiptu in na Japonskem. V Tokiu, kjer so mi izvrstno uprizorili dve drami, Kaj pa Leonardo? in Nora Nora, so mi Tristana in Izoldo dobesedno zmaličili. Tako sem bil jezen, da bi režiserja najraje prebutal ne glede na to, da ima postavo sumo rokoborca. »You will never direct my plays again!« sem mu zabrusil v obraz. No, jeza je hitro minila in zdaj se bo lotil Komedije o koncu sveta. Za to sem pa skoraj prepričan, da bo dobra.

Bukla: Kako pa je, recimo, ob sami kakovosti besedila, prišlo do tega, da je angleški prevod vašega romana Na zlati obali (finalist za kresnika 2011) nominiran za najprestižnejšo evropsko literarno nagrado, DUBLIN IMPAC International Literary Award, ki je po Nobelovi »najbogatejša« finančna literarna nagrada?

Flisar: Ta nagrada, ki znaša 100.000 evrov, je precej nenavadna; pravico do predlogov zanjo imajo samo javne knjižnice, seveda širom po svetu. Nagrada se podeljuje za roman, ki je bil napisan v angleščini ali preveden v angleščino in izdan v angleščini kjer koli na svetu. Roman Na zlati obali v prevodu Timothyja Pogačarja je izšel v Indiji. Izbor med predlogi naredi strokovna žirija v Dublinu. Za zdaj je roman samo med nominiranci, deset finalistov bo znanih aprila, zmagovalec pa maja. Konkurenca je huda, zato je moje upanje skromno. V preteklosti je bilo med finalisti že kar nekaj nobelovcev, ki nagrade niso dobili. Žirija, tako kot vse druge žirije za literarne nagrade, zna biti muhasta. V vsakem primeru je odločitev za nagrajenca lahko le povprečje osebnih okusov. Zato sem na to nominacijo že kar malo pozabil.

Bukla: Ko gledate nazaj na svoje ustvarjanje, kateri dogodki, kateri izidi knjig in katere premiere vaših dram so vam ostali najbolj v spominu?

Flisar: Do svojih del sem razvil precej nenavadno, skoraj hladno distanco, pojmujem jih kot nekaj, kar ni več moje, ampak živi svoje življenje. To so otroci, ki sem jih spočel, a so me zapustili in se zapletli v mnogo intenzivnejše odnose z bralci in gledalci. Zgodi se, da berem kakšno svojo knjigo v prevodu (nazadnje je bil to Čaj s kraljico v prevodu Davida Limona, ki bo čez mesec ali dva izšel v ZDA) in se mi (tudi zaradi časovne distance) zdi, da berem knjigo nekoga drugega. Ali pa gledam uprizoritev drame v jeziku, ki ga ne razumem (recimo v bengalščini), in se mi zdi ne ravno tuja, vendar kot drama, ki jo je skoraj zanesljivo napisal kdo drug. Občutek, da je literarno delo, ki si ga ustvaril, »tvoje«, je pravzaprav vsaj do neke mere samoslepilo, saj je pogosto veliko bolj delo tistih, ki ga kot bralci ali gledalci doživljajo. Takrat živi. Pri tebi živi samo v trenutkih, ko si ga pisal.

Bukla: Ko gledamo vaš romaneskni in dramski opus, se kar samo od sebe ponuja vprašanje, kako ste se kot ustvarjalec odločali, v katero literarno formo boste prelili določeno svojo idejo.

Flisar: Tukaj se mi, hvala Bogu, ni treba odločati: roman je že od vsega začetka roman, drama je od vsega začetka drama. Tega sem se naučil že pred mnogimi leti med študijem v Londonu. Ko sem pisal radijske igre za BBC, so me takoj na začetku naučili nekaj zelo osnovnega: drama je konflikt, roman je potovanje. In ko sem romane dramatiziral za radijske serije, so mi zavrnili vse dialoge, ki sem jih prepisal iz romana. Poučili so me, da so dialogi v romanu napisani za oči, dialogi za radio pa za ušesa. In tako sem moral pri preoblikovanju romana v zvočno zgodbo dialoge napisati na novo.

Bukla: Vaše ustvarjanje se mi že po definiciji zdi svetovljansko, tako s svojimi liki kot s kraji dogajanja. Je to logična posledica vaše ogromne potovalne kilometrine ali pa zavestna odločitev, da svoje pisanje odpirate v širši prostor?

Flisar: Ker živim bolj intuitivno kot preudarno, je v mojem življenju malo zavestnih odločitev, več je posledic dogodkov, spoznanj in doživetij. Nisem zavojevalec sveta, raje se svetu prepuščam, in pri svojih letih lahko brez pomisleka rečem, da se mi je prepuščanje naključjem obrestovalo obilneje, kot bi se mi skrbno in dosledno načrtovanje. Raznovrstne izkušnje so me seznanile s podobo sveta, ki je precej široka, v nekem smislu globalna, in tudi če to ni v celoti, je vsekakor v marsikaterem pogledu bolj občečloveška kot zgolj slovenska. Tega nisem načrtoval, tako se je zgodilo. In vse, kar se zgodi, ima posledice.

Bukla: Tako je tudi pri vašem novem romanu Tam me boš našel, v katerem najdemo motiv potovanja v tuje dežele in tamkajšnjega iskanja (izgubljene ljubezni), motiv iskanja lastne mladosti in bistva svoje eksistence in še marsikaj. Kako je prišlo do zasnove tega romana?

Flisar: Zdravnik srednjih let, poročen z nadarjeno znanstvenico bolj zaradi želje po družbenem ugledu kot iz ljubezni, se zaljubi v psihično nestabilno 30 let mlajšo pacientko in se z njo zaplete v nenavaden odnos. Najgloblja metafora za njegovo življenje je morda zadnji stavek romana, ko umira v gorah Afganistana: da je »na njegove mrtve roke padala senca glave«. Ta senca je bila domišljija ljubezni, spočeta v njegovi glavi, ljubezen kot ideja, ne kot čustvo, zaradi katerega bi bil sposoben tudi kaj žrtvovati, vsaj delček samega sebe; ljubezen kot drobljiva, prenosljiva, drugim ciljem zasužnjena misel, zaradi česar so njegove roke ostale »mrtve«, nesposobne ljubezni ustreznih kretenj, dejanj. Roman se ukvarja z vprašanjem, ali smo sploh sposobni prave ljubezni, se pravi čustva, s katerim ne bi samo slepili sebe in drugih in ki ne bi izviralo samo iz želje po občutku varnosti, iz potrebe, da »imamo ljubezen«. Roman sem pisal z namenom, da prikažem ljubezen kot slepilo in samoslepilo, ki nas vse prepogosto prikrajša za pristno življenje.

Bukla: Je ta roman pisan – gledano avtobiografsko, glede na to, da izhaja v sklopu razstave – tudi kot nekakšna inventura vašega dosedanjega ustvarjanja in življenja?

Flisar: Daleč od tega. Bliže nekakšni »inventuri« mojega življenja in dela bi lahko bila knjiga Spogledovanja z dvojnikom, ki bo izšla čez dober mesec. To je morda najbolj nenavadna od štirih knjig, morda v pravem pomenu besede jubilejna. Fernando Pessoa je skušal napisati roman in je ustvarjal kratke zapiske, zamisli, refleksije ipd. Romana mu na podlagi tega gradiva ni uspelo napisati, zapiski pa so izšli pod naslovom Knjiga nemira (ki zdaj velja za eno najbolj cenjenih in izvirnih knjig v evropski literaturi). Jaz sem napisal 12 romanov (Tam me boš našel je trinajsti), zato sem izbral nasprotno pot. Iz romanov, esejev in priložnostnih refleksij sem sestavil niz kratkih odlomkov, ki skupaj predstavljajo potovanje skozi mojo prozo, skupna tema (hkrati glavna tema mojih romanov) pa je moja in občečloveška dvojnost, »dvojaznost«, razdvojenost, večni notranji boj med dvema, od katerih eden hoče eno, drugi pa drugo; vir vsega zla na svetu.

Bukla: Razstava je odprta, vi pa se najbrž že ozirate v prihodnost. Lahko kaj poveste o svojih naslednjih projektih?

Flisar: Samo eno stvar: da jih je preveč.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...