Društvo slovenskih književnih prevajalcev je podelilo Sovretovi nagradi 2011
Nadi Grošelj
za prevod Plavtovega Kljukca, Ovidijevega Rimskega koledarja
in Wildovih Izbranih del
Rimski komediograf Plavt je bil od nekdaj vir velikih prevajalskih zadreg. Njegov gledališki svet je nenavadna mešanica rimskega in grškega, ljudskega in urbanega, bohotne muzikaličnosti in drastičnega realizma, melodramatičnih arij in slengovske govorice. Nada Grošelj je v prevodu Kljukca (Pseudolus) ta nasprotja domiselno poustvarila. Dialoge v tradicionalnem blankverzu je dopolnila z raznolikimi verznimi tvorbami, ki Plavtovih metričnih shem ne posnemajo dobesedno, temveč nakazujejo njihov ritem s subtilno mešanico latinskih in slovenskih oblik in tonalitet. Slovenjenja drame, ki je rimska adaptacija grškega izvirnika, se je prevajalka lotila z načrtno nedoslednim podajanjem kulturnih kontekstov: antične realije včasih drzno podomačuje, včasih ohranja. Predvsem pa bo vsak jezikovno občutljiv bralec znal ceniti otročje neposredno igro z besedami, ki daje vtis plavtovske spontanosti, a je plod visoke jezikovne kulture.
S prevodom Ovidijevega Rimskega koledarja (Fasti) je prevajalka slovenskemu bralcu mojstrsko približala eno temeljnih del antične literature, didaktično pesnitev, nekakšno rimsko \'pratiko\', ki je prava etnološka in religiološka zakladnica starorimskih običajev ob svečanih praznovanjih – preplet mitov in zgodovinskih legend, ajtioloških utrinkov, filozofskih dognanj, ugibanj o astronomiji, hkrati pa dokaz nekdanje tesne povezanosti človeka z naravo in njune soodvisnosti. Kljub zahtevni tematiki širokega terminološkega diapazona, ki je od prevajalke terjala precej več kot izbrušeno znanje latinščine, nam je Nada Grošelj z občudovanja vredno zgodovinsko akribijo, s pretehtano iznajdljivim iskanjem besedišča, lahkotno in spretno uglašenega v elegični distih, omogočila tisti nalezljivi užitek, ki briše mejo med izvirnikom in vrhunskim prevodom.
Svojo jezikovno večstranskost Nada Grošelj dokazuje tudi s prevodom Izbranih del, poezije in proze Oscarja Wilda. Tudi za prevod iz angleščine je značilna izredna pozornost na podrobnosti. Wildova findesieclovska klasično rimana poezija je prevedena z asonancami, kar je utemeljena prevajalska odločitev, ki omogoči prevajalki toliko manevrskega prostora, da ne le ohranja vse pomenske podrobnosti Wildove poezije, temveč tudi njegove bogate zvočne učinke – od ritmike prek notranjih rim do aliteracij. Rezultat je prevod, ki bralcu omogoča odličen vpogled v poetiko tega angloirskega esteta; obenem pa prevajalka v prevodu Wildovih duhovitih, provokativnih aforizmov pokaže tudi smisel za natančno prevajanje ostrega, neposrednega lapidarnega izraza.
Utrinek iz prevajalskega razmišljanja
Ker pogosto prevajam latinska besedila, naj v nadaljevanju osvetlim to dejavnost z nekaj razmišljanji in zagatami. Antična besedila odpirajo vprašanja, ki se pri besedilih v modernih jezikih vsaj teoretično zdijo že razmeroma dognana, čeprav v praksi prevajalec seveda vsakič znova občepi pred novo dilemo. V prevodoslovju je, denimo, uveljavljeno mnenje, da mora prevod na ciljno publiko napraviti podoben vtis, kot ga je izvirnik na publiko svojega časa. Toda pri antičnih besedilih je ta relativizacija zaradi časovne in kulturne oddaljenosti marsikdaj domala nemogoča.
To opazimo že pri goli formi. Antična metrika ni slonela na menjavanju poudarjenih in nepoudarjenih, ampak dolgih in kratkih zlogov: medtem ko v slovenščini izberemo in razvrstimo besede tako, da besedni naglasi sovpadejo z metričnimi ikti, je stari Grk ali Rimljan ustvarjal metrični vzorec s prepoznavnim izgovarjanjem dolgih in kratkih zlogov, medtem ko je besede naglašal »normalno« – mogoče je rezultat zvenel nekoliko podobno kot moderna češčina. Akcentuacijski heksameter, s katerim slovenimo grškorimski heksameter po vzoru nemščine, velja v slovenščini za dokaj neproblematično izbiro, dejansko pa je krepka priredba: po besedah nekega prevodoslovnega članka gre za iznajdbo metruma, ki je bil zasnovan kot artikulacija klasične sheme za nemška – v našem primeru slovenska – ušesa.
In kaj reči šele o dramah, o katerih vemo, da so jih mestoma peli, in ki pri kakem Plavtu kar sršijo od metrične pestrosti in anomalij? Če bi v slovenščini skušali poustvariti dobesedno isti ritem, bi se izcimila za naše pojme povsem neritmična mineštra. Kako pa so Plavtova dela dojemali v antiki? Plavt ni bil samo zelo priljubljen pri sočasnem občinstvu, ampak je užival velik ugled tudi med poznejšimi izobraženci, na primer pri Ciceronu: kot kaže, se torej njegova ritmika (relativnim) sodobnikom ni zdela begajoča ali amorfna, temveč povsem legitimna – ne vemo pa, zakaj.
Če se torej ne moremo dokopati do izvirne recepcije antičnih besedil, kaj naj si postavimo kot prevajalski cilj? Morda tankočutno vpenjanje v slovensko prevajalsko tradicijo takih besedil? Tedaj nas ne zanima, kako je doživljal besedilo antični človek, temveč kaj pričakuje izobražen sodobni bralec od prevoda iz stare grščine ali latinščine? Da ne omenjamo nerešenega vprašanja, kako prevajati govore Cicerona, priznano najboljšega latinskega proznega stilista, čigar slogovni prijemi se nikakor ne pustijo neposredno presajati v slovenščino. Za njegove največje mojstrovine bi bile bržčas potrebne intenzivne predpriprave, saj bi bilo najprej treba dognati s preučevanjem domačih retoričnih spomenikov, kakšen slog bi v našem jeziku deloval obenem živo in virtuozno. In nato bi nas čakal spopad z nezavidljivo nalogo, da poskusimo poustvariti vtis ciceronske kakovosti, kar bi – v idealnem primeru – pomenilo ustvariti nič manj kot vrhunec slovenske retorike.
Nada Grošelj
Nada Grošelj je profesorica angleščine in latinščine ter doktorica jezikoslovja, registrirana kot samostojna prevajalka. Prevaja iz angleščine in v angleščino, iz latinščine in švedščine, področja njenega prevajanja pa segajo od leposlovja do literarne teorije, mitologije, filozofije in teologije. Na skorajšnji izid čakajo Ciceronova razprava O dolžnostih, esejistična zbirka Knjižnica ponoči Alberta Manguela in izbrane pesmi Christine Georgine Rossetti. Leta 2007 je prejela priznanje kot najboljša mlada prevajalka.
Jaroslavu Skrušnýju
za prevod Stendhalovega Življenja Henryja Brularda
Stendhalu gre nehvaležno zakoličeni sloves literarnega klasika in Napoleonovega sodobnika, v mater in Italijo zaljubljenega romantika, ki ga poznamo po romanih Rdeče in črno ali Parmska kartuzija, potem pa se obča učenost in radovednost končata. Slovenska izdaja Življenja Henryja Brularda, izzivalno moderne in kompleksne avtobiografije, je imenitna priložnost, da prestopimo meje intelektualne samozadostnosti in predsodkov svojega časa.
Svojega tretjega avtobiografskega poskusa, s katerim se Stendhal vrača v otroštvo, se je lotil konec leta 1835, v knjižni obliki pa je izšel postumno 1890. Med več kot dvesto psevdonimi, s katerimi si je pomagal v pisateljskem življenju, je Henry Brulard najprosojnejši, hkrati pa ta mojstrovina cinično analitičnega sanjaškega duhá že nakazuje vsa dvoumja ustvarjalnih postopkov ob vprašanju egotizma in resnice, ko je vsak predmet osvetljen v odnosu do tistega, ki ga gleda. Še najbolj pridejo poteze modernosti do izraza v avtorjevih poskusih, da bi razmejil to, česar se res spominja, od tistega, kar mu zapisuje pero. Stendhalov opus, katerega pomen za dogajanje modernosti v 20. stoletju je neizmeren in neizmerljiv, kot je neločljiv od njegovega življenja, je vseskozi ena sama igra svobodomiselnih skrivalnic, fiktivnih identitet in pisateljskih psevdonimov.
Tu pa smo že na točki, ko bi ostajale črke samo črke, če ne bi k besedilu francoskega izvirnika pristopil prevajalec takšne občutljivosti, kakršen je Jaroslav Skrušný. Ob tem izvrstnem poznavalcu, besednem okuševalcu in literarnem razmišljevalcu proustovskih obzorij nam tako ni težko dojeti daljnosežnega ustvarjalnega pohoda k Stendhalovim izvirom. Težišče – ali pa naj rečemo – tesišče prevodnih interesov Jaroslava Skrušnýja gre velikim mojstrom še današnjega in polpreteklega časa, žlahtnim trdim orehom takšnih avtorjev, kot so Malraux, Sartre, Kundera, in to v znamenju erotizma, če naj pomežiknemo njegovim izvrstnim slovenitvam Georgesa Batailla, in seveda egotizma avtorja, čigar delu je Jaroslav Skrušný vlil toliko živo pretakajoče se slovenske svežine, lepote in aktualnosti potencialno še neodkritih bralskih plasti ter slasti.
Prevajalec pred izzivom dvojne skrivnosti
Prevajanje je odgovor na izziv. Izziv neznanega besedila, napisanega v tujem jeziku, se pravi, dvojno povabilo v skrivnost besedne umetnine, ki jo je treba najprej odkriti (skrivnost, namreč), si jo na neki način raztolmačiti (vendar ohraniti tudi njeno zastrtost) in jo potem prenesti tukajšnjemu bralstvu v njemu domačem idiomu, a na način, da bo zadržala vso svojo izvorno in izvirno skrivnost. Jezik književne umetnine (pesmi, novele, romana, dramske igre) je vselej govorica mnogoterih pomenov, njegovi označevalci (slovar, slovnica, sintaksa, semantika), ki jih je moč s strokovno veščino ustrezno brez večjih šumov prenesti v drug jezikovni kod (prevesti iz enega jezika v drugega), vselej kažejo na več kot le enega označenca (pomen), vselej vodijo dlje od enoznačne pomenske nadgradnje, vselej tvorijo kompleksne smiselne paradigme; za vsako izpisano besedo, stavkom, zgodbo se v leposlovju vleče senca večpomenskosti, dvoumnosti, paradoksalnosti, izrazne slojevitosti, skrivnosti neizrekljivega. In tu se začenja prevajalčeva avantura, tvegava pot v neznano, sestop v labirint umetniške govorice. Sestopa namreč v prostor leposlovja, v somračno območje ustvarjalne izmišljije, kjer se sporočila mimo samega besedila porajajo tudi iz sobesedilja in medbesedilja, kjer ni molk nič manj zgovoren od govora, kjer se svetloba lepega rojeva iz somraka slovja, luč pesniške resnice iz temè vsakdanje govorice.
In vsak jezik si svoj podtekst, kontekst in medtekst – tako kot izvorno besedilo samo – ustvarja iz svoje posebne, enkratne in individualne kulturne in duhovne paradigme, ki pripada samo njegovi specifični zgodovinski, socialni in civilizacijski izkušnji: vsak jezik si na svoj lasten, specifičen način ustvarja tudi svojo narobno plat, svojo temno stran meseca, svojo lastno skrivnost pesniške govorice. Odkriti te plasti jezika, slediti njihovim tajnim povezavam in skrivnim korespondencam, ki vznikajo in se pletejo zunaj obzorja racionalnega diskurza, kot Orfej tipajoče slediti Evridikini besedi skozi labirint senc – to so izzivi in tveganja, bolečina in lepota, blišč in muka, strah in užitek prevajalčevega poklica, saj mora v temni blodnjak umetniškega govora v domačem jezikovnem kodu prevesti in privesti ne le tuje besede, stavke in zgodbe, ampak tudi njihove sence, njihovo neizrekljivo – pa vendar nujno ubesedljivo – skrivnost.
Jaroslav Skrušný