Družina Miš: »Založniki moramo sodelovati tudi pri razvoju bralne pismenosti!«
Založba Miš praznuje dvajset let. O tem, kakšno pot so prehodili od ustanovitve založbe do številnih zlatih hrušk in drugih nacionalnih nagrad za mladinsko literaturo, pa zakaj so ustanovili literarni festival za mlade Bralnice pod slamnikom, ki je zdaj razširjen po Sloveniji, in kako je vodenje založbe pred leti prešlo v novo generacijo, smo se pogovarjali z nekdanjimi in sedanjimi glavnimi motorji založbe, Ireno Miš Svoljšak in Janezom ter Anžetom Miš, ob tem pa smo pogledali tudi širše na knjižno pokrajino, na kateri delujejo, in malo celo v prihodnost.
Bukla: Kako je pred dvajsetimi leti nastala založba Miš? Kaj je bil vzgib, ki je pripeljal do tega?
Janez Miš: Petnajst let sem delal kot zastopnik za različne založbe, kar precej let sem vodil svojo skupino zastopnikov. Srečeval sem se na eni strani s težavami slabo narejenih knjig, tako besedilno kot tehnično, po drugi strani pa z nelojalnostjo založb do svojih zastopnikov. Ko so mi v eni od založb, katere knjige sem pravzaprav sam s svojimi zastopniki plasiral na trg, rekli, da sem jim odprl vsa vrata, zdaj bodo pa naprej prodajali sami, sem imel dovolj in se odločil sam izdajati knjige. In to take, katerih me ne bi bilo sram prodajati.
Irena Miš Svoljšak: Takrat sem vodila trženje v veliki banki in mi je bilo precej jasno, kako težko je ustanoviti podjetje in kako težko je prodreti na trg. Kako narediti knjigo, mi je bil pa še posebej misterij. Bila sem skeptična, čeprav vajena plezati čez polena. A me je Janez prepričal, da sva poskusila. Že po nekaj mesecih sem mu dala prav.
Bukla: Kaj je bilo njeno prvobitno osnovno knjižno poslanstvo? Se je kaj spreminjalo, dopolnjevalo? Kakšno je danes?
Irena: Takrat smo zapisali: »Naše poslanstvo je slediti potrebam slovenskega knjižnega trga z izdajanjem knjig, tako prevedenih kot izvirno slovenskih, pri tem pa se osredotočati na kakovost besedil ter izvedbe knjig kot tudi naših storitev.« To velja še danes, dodali pa bi še: »... in ponujati avtorske pravice del slovenskih avtorjev po svetu.« V povprečju smo izdali 33 novih naslovov na leto, od tega približno štiri petine za otroke in mladino. Zdaj izdajamo blizu 50 knjižnih naslovov letno. Polovico del so ustvarili domači avtorji. Do zdaj smo prevedli knjige iz 23 držav sveta. V teh dvajsetih letih smo prejeli kar 168 zlatih hrušk – znakov kakovosti mladinskih knjig (tretjina produkcije), pa tudi 12 mednarodnih priznanj bele vrane, ki jih podeljuje mednarodna knjižnica v Münchnu.
Ponosni smo tudi, da smo izdajali tipanke za slepe in slabovidne, pa knjige za gluhe in naglušne, in to, da smo mnoge knjige oblikovali primerne za dislektike. Zbirko Srebrne niti z večjimi fonti smo že pred dvajsetimi leti namenili starejšim. Že leta izdajamo zbirko Iziberi (beri na izi) za najstniške oklevajoče bralce, in zbirko Prve prave s poenostavljenimi klasičnimi deli. Izpostaviti pa moram tudi visokokakovostne umetniške slikanice za odrasle, ki so naša posebnost in veselje. Iskali smo niše izdaj in ciljnih skupin, ki so za druge založnike premalo profitabilne.
Janez: Avtorji so našo svežino in drugačnost ter težnjo po kakovosti prepoznali relativno kmalu, stroka pa šele po več kot petih letih. Prej smo dobili priznanje v tujini (bele vrane mladinske knjižice v Münchnu 2007 za Berenikine kodre Aksinje Kermauner) kot doma za isto knjigo (nominacija za desetnico 2009). Domača javnost nas je najbolj opazila, ko smo izdali eno naših projektno najzahtevnejših knjig Svetlanine pravljice – Svetlana's Fairytales. V istem času pa nas je poklical tudi Tone Pavček, s katerim smo na obojestransko zadovoljstvo pri njegovih mladinskih izdajah sodelovali vse do njegove smrti.
Irena: Tja do 2007 smo se osredotočali predvsem na prevodno literaturo, saj nam najboljši domači avtorji mladinskih del še niso zaupali. Potem smo skoraj dve leti sodelovali s Svetlano Makarovič, konec drugega leta pa je prišel krasen čas Toneta Pavčka (s kar dvanajstimi njegovimi knjigami) in drugih domačih avtorjev. 2010 je bilo pomembno leto, ko smo dobili prvo nagrado, večernico, in razprodali nagrajeno knjigo poezije Saše Pavček. Izdajanje knjig smo takrat obogatili še z mladinskim literarnim festivalom, začeli pa smo delati tudi v novih prostorih. Leto kasneje smo v tujino prodali prve pravice. Prelom se nam je zgodil še leta 2017, ko smo spremenili organizacijsko obliko iz s. p. v d. o. o., posodobili celostno podobo in je vodenje založbe prevzel Anže, delo pa je prevzemala tudi mlada ekipa.
Bukla: Na katere knjižne projekte ste do zdaj najbolj ponosni? Kaj je za vas organizacijsko in vsebinsko pomenil festival Bralnice pod slamnikom in kje vidite njegovo mesto v prihodnosti?
Janez: Ponosen sem prav na vsako našo knjigo. A če že moram izpostaviti, da nam je po prvem letu že zaupal dr. France Bučar, mi izredno veliko pomeni. Že zgoraj omenjene Svetlanine pravljice in knjige Toneta Pavčka sodijo tudi sem. Med mladinskimi deli pa absolutno Ropotarna Petra Svetine, pa seveda ostale njegove knjige.
Irena: Middlemarch angleške avtorice Mary Anne Evans, ki je pisala kot George Eliot, je eden najboljših romanov vseh časov, ki ga Slovenci do naše izdaje še nismo imeli. Zasluži, da smo ponosni nanj, pa tudi na ostale romane iz naše zbirke klasikov (Hardy, James, Austen, Wharton, Tucholsky, Fontane ...).
Glede festivala pa menim, da moramo založniki sodelovati tudi pri razvoju bralne pismenosti. Bralnice pod slamnikom so naš prispevek. Že 13 let se festival dogaja širom po Sloveniji. Da smo ga začeli organizirati, sva si leta 2009 ogledala podoben festival v Melbournu in leto kasneje Festival belih vran v Münchnu. Pri našem festivalu sodelujejo splošne knjižnice iz Domžal, Idrije, Maribora, Murske Sobote, Nove Gorice, Novega mesta, Sežane in Tolmina. Vsako leto je prireditev več kot sto, imajo okrog 7000 udeležencev in običajno poleg domačih avtorjev kot goste tudi odlične tuje pisatelje. V prihodnje bomo še dodajali splošne knjižnice soorganizatorke in iskali inovativne pristope do mladih bralcev.
Bukla: Ste v dvajsetih letih založniškega delovanja dosegli to, kar ste si želeli in zadali? Ali ste to morda celo presegli?
Janez: Sam sem načrtoval nekaj podobnega. Srečen sem, ker se je Anže odločil nadaljevati in z veseljem sem mu pred petimi leti predal založbo. Pri delu je zelo uspešen, ima dobro ekipo, tako ožjo kot širšo.
Irena: Moja pričakovanja so absolutno presežena, zelo. Tako glede avtorjev, ki nam zaupajo svoja dela, kot velikosti in kakovosti ekipe, s katero soustvarjamo, in tudi knjig, ki jih izdajamo. Zavedam se, kako velik je Anžetov prispevek k sodobnejšemu poslovanju založbe. Povsem mu zaupam, lahko sem mirno v ozadju. Vsi pa se zavedamo, da je uspešno delovanje vedno hkrati tudi zaveza, naj tako ostane. Še naprej se bo treba truditi, enako ali morda še bolj.
Bukla: Ste imeli kdaj željo, da bi imeli tudi knjigarno?
Janez: To je ena od redkih reči, ki je nismo uresničili. A seveda tu velja pravilo: lokacija in še enkrat lokacija.
Irena: Anže je odlično raziskavo s tega področja naredil že v okviru študija in držimo se njegovih izsledkov.
Anže Miš: Ali obstaja založnik, vsaj v Sloveniji, ki o tem vsaj v neki točki ni fantaziral? Brez heca, seveda, a vse ob svojem času.
Bukla: Kako ste organizirani zdaj, koliko vas je in kako vidite svojo prihodnost? Kje so po vašem mnenju za slovensko knjigo največji izzivi in največje priložnosti?
Anže: Najbolje bi našo organizacijo povzeli s podjetniškim žargonom, da je ta vitka. To nam namreč omogoča maksimalno učinkovitost. Seveda pa to prinaša tudi svoje izzive, ki pa jih, vsaj glede na odzive občinstva, dobro »predelujemo«. Za zdaj nas je šest redno zaposlenih, redno za nas dela še tja do dvajset sodelavcev. Zunanji izzivi pa so vsekakor, kot je verjetno že vsakemu bralcu Bukle znano, prav v majhnosti trga. In tu ne mislimo samo na demografsko majhnost Slovenije, temveč znotraj le-te še na mnogo manjši presek dejanskih kupcev. Je pa geografska majhnost hkrati tudi največja priložnost, saj imamo morda tudi zato izredno kakovostno produkcijo primerjalno z ostalim svetom, še posebej na področju mladinskih knjig. Priložnosti so v tujini.
Bukla: Večinoma izdajate knjige za mlajše bralce. Kako se je v dvajsetih letih spremenil odnos do branja knjig in kakšen je danes.
Irena: Ko smo začenjali, je bilo sodobnega branja za najstnike malo, zdaj imajo mladi bralci mnogo več izbire. Skozi knjige lahko spoznavajo svet, v katerem živijo, ne le podobe preteklosti, ki jih rišejo klasične knjige za mlade. V sodobnih mladinskih romanih lahko srečujejo sovrstnike s podobnimi težavami in v svetu, ki ga poznajo. Je pa res v teh dveh desetletjih pretirana uporaba tehnologije zmanjšala zmogljivost pozornosti mladih, ti berejo čedalje tanjše knjige. Čas, ki ga posvečajo branju, je vse krajši. Opazna je tudi razlika med bralci pri nas in v tujini. Ko iščemo pravice za prevodna dela, imamo težave, saj so knjige za določeno starostno populacijo v tujini obsežnejše, kompleksnejše, kot jih ista populacija bere pri nas.
Bukla: Kakšne poteze bi, če bi imeli to moč, potegnili, da bi šlo bolje slovenskemu knjižnemu založništvu nasploh?
Anže: Ničodstotni DDV, a o tem vemo, da ne gre niti sanjati zaradi omejitev EU, tako da predlagam predvsem okrepljena namenska sredstva za nakup knjig za splošne in šolske knjižnice.
Bukla: Katerih prihodnjih knjižnih naslovov se najbolj veselite?
Anže: Vsake naše knjige posebej! Morda gre tu izpostaviti roman z delovnim naslovom Gorica, s katerim Mateja Gomboc občuteno in večplastno razpira eno izmed ran naše zgodovine in nič manj sodobnosti. Romaneskni protagonist je mesto Gorica, ki ga tok zgodovine razdeli na italijansko Gorico in jugoslovansko Novo Gorico. Zgodovinsko dogajanje opazujemo skozi osebne zgodbe in pogled štirih žensk. Nekaj posebnega bo tudi strip po knjigi Jožeta Snoja Avtomotomravlje po predlogi dr. Igorja Sakside, riše pa Damijan Stepančič. Snoj namreč skozi pravljično besedilo, ob napeti avanturi dveh otrok, prikaže srečanje s totalitarizmom in njegovimi številnimi grozotami. Ker gre za temo, ki je žal vedno znova tako ali drugače aktualna, smo se odločili vsebino Snojeve klasike približati sodobnim otrokom.
Od leve proti desni, zadaj: Gaja Kos, Andreja Vester, Špela Habulin, Djordje Rašić,
Janez Miš, Anže Miš; spredaj: Tina Bilban, Nika Susman, Mateja Novak, Irena Miš Svoljšak