Državnemu sekretarju za kulturo na pot
Zdaj, ko smo dokončno izgubili samostojno Ministrstvo za kulturo, so vse oči kulturnikov uprte bolj v državnega sekretarja, kot pa v ministra, ki so mu z združitvijo tolikih področij naložili vražje težko in odgovorno delo. S tem ministra oz. njegove odgovornosti za kulturo nikakor ne podcenjujem. Ravno nasprotno, njegova odgovornost za kulturo ne bo nič manjša, kot če bi imeli samo ministra za kulturo. Morda bo njegova odgovornost celo večja, saj bo moral zelo spretno krmariti pri določanju prioritet med predšolsko vzgojo, osnovnim, srednjim in visokim šolstvom, raziskovalno dejavnostjo, športom, medijsko pokrajino ter kulturo in umetnostjo.
Kako mu bo to uspevalo, bo v veliki meri odvisno od osebnih kvalitet, od poznavanja kulture, umetnosti in kulturne politike in splošne odzivnosti državnega sekretarja. Zelo bo pomemben njegov posluh za trenutek, za diagnozo problema in presojo, ki bo presekala včasih hudo navzkrižne interese v kulturi in izbrala pravega. Predstavljam si tudi, da bosta morala biti čvrst tandem na osebni ravni. Kritična drug do drugega, vendar polna medsebojnega zaupanja. Igro bo, prav zaradi obširnega področja, ki ga bo pokrivalo novo ministrstvo, moral voditi državni sekretar. Še bolje rečeno, moral bo biti iniciativen, ministra bo moral argumentirano prepričati, kaj je v danem položaju najbolje za državo, kulturo in umetnost. Tak bo lahko, če bo v nenehnem dialogu s svojo strokovno službo in kulturniki. Bolj ko se bo posvetoval z »bazo«, bolj bo učinkovit v dialogu z ministrom, prek njega z vlado in državnim zborom. Ključnega pomena bo že prvo leto. Če bosta tudi nova moža na čelu kulture in umetnosti zamudila z delom na posodobitvi javnega kulturnega sektorja, kot se je zgodilo prejšnji ekipi, bo šel po vodi še en mandat. Posodobitev javnega kulturnega sektorja je ključ za novo pozicioniranje nevladnega kulturnega sektorja. Brezglavo ustanavljanje novih javnih kulturnih zavodov po preizkušenem socialističnem modelu, ki smo mu bili priča zadnjih pet let, je treba zavreti in hkrati razpeti vso paleto sodobnih oblik organiziranega delovanja kulturnih subjektov. To nikakor ne bo lahko, saj bodo sindikati v kulturi prvi, ki se bodo uprli spremembam s časom in z umetnostjo sprtih določil v kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti. Še manj bo lahko, ker bo treba iz čvrstega objema številnih zakonov, ki enovito urejajo javni sektor, iztrgati kulturo in zlasti umetnost in jima že na zakonski ravni priznati posebnosti, ki so drugačne kot na področju šolstva, znanosti, medijev, športa, vojske, policije, veterinarske službe in državne administracije.
Odpor bo tudi v umetniških vrstah, ker bodo sedanja toga, še od socializma podedovana delovna razmerja zamenjala večja prožnost in primeren socialni posluh glede zaposlitvenih oblik v kulturi in umetnosti, tudi ko gre za strokovno delo v muzejih, galerijah in osrednjih knjižnicah. Če hočemo boljše rezultate na odrih in v strokovnem delu vseh kulturnih institucij, potem se bo treba v veliki meri posloviti od zaposlovanja za nedoločen čas. Na odrih in v strokovnih službah proračunsko sofinanciranih zavodov lahko nastopajo le najboljši umetniki in delujejo najboljši strokovnjaki. Voz slovenske institucionalno organizirane kulture in umetnosti se prepočasi premika zaradi pomanjkanja usposobljenih menedžerjev. Zato se v združenem ministrstvu ne sme pozabiti na njihovo skrbnejše izobraževanje. Preprečiti je treba vsak poizkus političnega kadrovanja nesposobnih oz. neustreznih kadrov za direktorje in umetniške vodje kulturnih zavodov. Nobena skrivnost ni, da je bilo vse preveč zgrešenih kadrovskih potez celo, ko je šlo za vodenje nacionalnih kulturnih zavodov. Hude kadrovske napake še danes bremenijo leve in desne ministre kot tudi leve ali desne župane.
Najhuje bo državnemu sekretarju za kulturo, ko bo moral ministru predlagati vsakoletno finančno politiko, natančneje povedano, razdelitev finančnega kolača. To in prihodnje leto bosta peklenski. O tem že pričajo začasne odločbe, ki so jih dobili nacionalni javni zavodi z enomesečnim zamikom, rezanje denarja nevladnim organizacijam z večletnim financiranjem in razpolavljanje denarja za aktualne javne razpise. Bližnji rebalans bo vsaj presekal popolno zmedo, ki trenutno vlada glede zagotavljanja denarja za vse tekoče programe in še posebej v kulturnih institucijah.
Do sprejetja rebalansa državnega proračuna bo treba poiskati kolikor toliko primeren odgovor na ključno vprašanje, kaj bodo delali vsi sedaj zaposleni v javnih zavodih, če se bo v resnici zgodilo napovedano 20-odstotno zmanjšanje sredstev za neposredne programske materialne stroške. Bo v zavodih treba začeti na podlagi zakonskega določila o poslovnem razlogu množično odpuščati tudi zaposlene za nedoločen čas?
Nič laže ne bo z denarjem, potrebnim za investicijsko vzdrževanje, ki ga skorajda ni že zdaj, in za nove investicije v kulturi. Zadnja dva mestna primera sta značilna. Mariborski občini v okviru optimističnih načrtov ni uspelo trajnostno zaznamovati evropskega prestolovanja z niti eno zares novo infrastrukturno pridobitvijo, medtem ko se ljubljanska občina pri načrtovanju kulturnega razvoja s podvajanjem prostoriskh kapacitet za kulturo dobesedno požvižga na obstoječo infrastrukturo, ki jo je mesto celo samo gradilo z muko in velikimi odpovedovanji.
Če kaj, čaka novega državnega sekretarja tudi glede razvoja infrastrukture mukotrpno usklajevanje nacionalne in mestnih strategij, ki se morajo v kruti ekonomski krizi dopolnjevati in zliti v premišljen načrt ustvarjanja novih pogojev za boljši jutri kulture in umetnosti.
V prostor, ki je po navadi na voljo tej kolumni, lahko v tej popotnici dodam še potrebo po koreniti kadrovski in organizacijski posodobitvi tistega, kar se je do zdaj imenovalo Ministrstvo za kulturo. Ekipo, ki bo znotraj združenega ministrstva vodila kulturo in umetnost, je treba racionalizirati in hkrati usposobiti za velike spremembe, ki jih je treba narediti v prihodnjih štirih letih.
Najslabše bi bilo, če bo še naprej ostalo pri starem, če bomo kulturniki od združenega ministrstva pričakovali le več denarja in če bo kak politik (ali kulturna skupina) hotel izkoristiti dogajanje na področju kulture in umetnosti za kak kulturno bojevit dogodek.